Čudežu naproti

Novi film Terrenca Malicka je izšel nenavadno hitro za umetnika, katerega delo so prej prekinjale dolge tišine. S prejšnjim filmom, Drevesom življenja, se je rodila velika zamera, ki se je z novim filmom, naslovljenim Čudežu naproti, le še utrdila. To je namreč zamera globalnega občinstva režiserju, da ne dela več filmov, ki so jim pogodu.

Od ljudi bi dandanes le stežka pričakovali seznanjenost s pojmom poznega dela v posameznem umetniškem opusu, saj je to neogibno povezano z zavedanjem prihoda smrti, minevanja in tako dalje. Ne, raje bi stripovske mitologije, razdružene in ponovno sešite skupaj iz zaščitenih tržnih znamk kot marela in šivalni stroj, a vedno znova sinhronizirane in združene v voljno koalicijo pred obličjem zla, ki ga je treba premagati. Drevo življenja je izdalo vero nekaterih občinstev s premalo patosa in ustaljenih dramskih situacij, spet druga občinstva pa so prizadeli 3D animirani dinozavri. Priznam, tudi sam sem pristopil k Čudežu naproti misleč na dinozavre, Boga in Teksas ter kako je Drevo življenja vsem tem navkljub zarisalo nove stilistične in narativne smernice.

In res, nenaden in močan drnec Olge Kurilenko, kako miluje v offu v francoščini ter kadrov Mont st. Michela, mi je dalo bentiti o zlorabi privilegiranih kulturnih simbolov v naivnem posnemanju Tarkovskega ter o tem, kako je Herzog dejal, da je cinema verite spodletel in da bo treba najti drugo pot, ampak da so nekateri očitno zgrešili poslanico.

A kolikor manj je Malick prikazoval Pariza, toliko raje sem imel njegov film. Kmalu smo prestavljeni v Teksas, ki je še nekoliko bolje prikazan napram predhodniku. Ta grozljiva stepa, v kateri ljudje živijo v hišah iz desk in pločevine s praznimi dvorišči, je popolna lokacija za dolgo sanjsko sekvenco, skoraj že videospot, kar Čudež naproti vseskozi lovi za rep.

Teksačani na svoji preriji očitno vztrajajo iz nečesa, kar se približuje humanizmu, torej v osredotočenosti na ljudi, na skupnost, pa čeprav predvsem cerkveno. Podobno logiko so imeli filmi hollywoodske zlate dobe ter njihovo nasledstvo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Namreč, šele ob Čudežu naproti vidim, kako malo Amerike smo vseskozi dejansko videvali, s tem da smo vsi bolj ali manj dobri poznavalci ameriškega kina, vsaj če ste tako kot jaz odrasli ob Kanalu A in Pop TV.

Malickovi poskusi ujeti subjektivno občutje zavesti in s tem spomina se krepijo že vse od Badlands, kjer je šlo še za neškodljive krajinske panorame, a empirični ego umanjka iz Malickovih zadnjih dveh filmov, nadomesti pa ga poskus potvorbe njegovega nasprotja, subjektivne izkušnje, transcendenčnega ega. Zato polom na blagajni, kot bi rekli v Ameriki, zato zgolj dvainštirideset od stotih pik na rotten-tomatoes.com, saj  se gledalec več ne počuti varnega brez ameriških vojakov, ameriških množičnih morilcev, ameriških raziskovalcev, magari gruntarjev, le da se brez okolišenja prikaže edinstveno usodo velikega naroda. Kar ostaja, je kot da bi Raymond Carver napisal scenarij za Tarkovskega, čeprav izvedba le ni tako vrhunska.

Olga Kurilenko v vlogi neznane francoske ženske deluje spontano in  dinamično, morda nekoliko preveč neposredno glede na distanco, ki jo film vzpostavi do gledalca. Ben Affleck je za svojo glavno vlogo sicer prejel kritike glede neizraznosti, a v filmu ni zato, da bi nas vodil skozenj, temveč zato, da deluje stoično, a trdno, kar mu tudi uspe. Rachel McAdams v vlogi druge violine Kurilenkovi res izpade tako, da se komaj vtisne v spomin, Javier Bardem pa kljub nenavadni vlogi dokaže svojo igralsko odličnost ter nezmožnost zlivanja v ozadje.

Nisem prepričan, ali bi temu, kar me pri tem filmu moti, rekel pomanjkljivost, kajti enako lahko bi dejal, da je to kontrast, nedoločnost in poklon resničnosti. Čudežu naproti je namreč svetovljanski film, postavljen v malo mestece v ZDA. Slišimo predvsem francoščino, ki ji sledijo ameriška angleščina, španščina in italijanščina. Junaki komunicirajo po ustreznici Skypa. Kako čudno je v filmu s tako grandiozno fotografijo videti Skype in kako moteče je videti montažo v sekvenci Pariz, tehniko motion capture v sekvenci rožni cvet in montažo v sekvenci protagonista v ljubezenskem objemu v ZDA. A to so skromni pomisleki, saj je Čudežu naproti manj kičast film kot Drevo življenja, kaj šele napram predzadnjem filmu Novi svet. 

Mar je to, kar mi je dajalo občutek, da na platnu gledam lastne spomine, dejansko le kič, tako vseobsežen, tako izmojstren, da je nemogoče ločiti posamezne kičaste elemente od kičaste sredice? Morda, a v istem smislu, kot je nekoristna, toga in izmišljena vsa fikcija nasploh. V času, v katerem se film približuje dokumentarcu po eni in stripu po drugi strani, ne odrekam pravice do besede romanopiscem filmskega traku.

Za vas je sanjal Jan Adlešič.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=DBjzt2SmL1o