10. Kino Otok – Isola Cinema

Jubilejna deseta edicija Kina Otok – Isola cinema se je zaključila s projekcijo indijskega filma Izžarevanje režiserja Shajija N. Karuna. Indijski film praznuje častitljivo stoletnico obstoja. Program festivala je to kinematografijo proslavil še z dvema indijskima filmoma, Odločitev in Potepuh. Slednji je posredno namignil na še eno obletnico, in sicer na stoletnico lika potepuha, ki nam ga je prvi predstavil Charlie Chaplin. Veliko jubilejev in veliko razloga za slavje in roko na srce - slavilo se je ...

Festival Kino Otok že od samega začetka usmerja pogled v kinematografijo, ki jo redni programi različnih multipleksov in art-kina spregledajo oz. zelo redko prikažejo. Filmi iz Afrike, Azije, Južne Amerike so tako stalnica festivalskega programa. Poleg prej omenjenih indijskih filmov si je bilo letos možno ogledati nadvse zanimiv izbor kratkih filmov južnoameriških avtorjev, ki ga je pripravil direktor filmskega arhiva v Oberhausnu – Carsten Spicher. Filmi so izjemno politično obarvani in nastrojeni proti kolonializmu ZDA v Južni Ameriki. Avtorji teh filmov so z uporabo arhivskih posnetkov in dejanskim dokumentiranjem na licu mesta ustvarili izjemen odtis časa in prostora. Podaljšek oz. kar večji del programa arhiva iz Oberhausna si je bilo možno ogledati tudi v ljubljanski Kinoteki.

Kinoteka pa je med drugim gostila tudi festivalskega gosta, mladega avstrijskega avantgardnega avtorja eksperimentalnih filmov Sigfrieda A. Fruhaufa. Na Otoku si je bilo možno ogledati uro in pol dolg program z naslovom Besneči vrtinec, ki je nekakšen pregled njegovega ustvarjanja. Filmi so izjemno zvočno in vizualno zahtevni in v veliki meri skozi repetitivnost sekvenc skušajo predati gledalcu motive in tematike, s katerimi se avtor ukvarja. Izhajajoč iz filmsko teoretičnih osnov Fruhauf v svojih delih raziskuje sliko in vidno, prevprašuje kino kot prostor doživetja in iluzije ter sooča digitalni svet z analognim.

Dva verjetno najbolj zanimiva programa festivala pa sta bila program kratkih filmov Pesem nekega časa in sekcija signali z naslovom Galicija!.

Prvi je predstavil dva mlada filmska ustvarjalca iz bivše Jugoslavije, natančneje Stefana Ivančića iz Srbije in Ivana Salatića iz Črne Gore. Gre za izjemno uspešno generacijo mladih filmskih avtorjev, ki so s svojimi kratkimi filmi gostovali že po skoraj vseh največjih in najprestižnejših filmskih festivalih. Pred dvema letoma je Kino Otok že gostil večino teh avtorjev s programom Beograd sedaj. Tokrat se je Ivančić vrnil s filmoma Pomladna sonca in Poletje brez meseca. Oba filma se ukvarjata z odraščanjem, s časom, ki smo ga pustili tam nekje zadaj, vseeno pa ostaja v spominu kot nek paralelen svet. Tudi Salatićev film Intro se ozira v preteklost v zgodnja devetdeseta, v obdobje tik pred vojno, ki je mladim vzela njihovo mladost.

Mladost pa je tudi tista, ki kroti divjo filmsko pokrajino Galicije. Mladi režiserji iz te španske pokrajine so se v zadnjih letih uveljavili v filmskem svetu in dokazali, da v Španiji ne obstajata le kinematografiji iz Barcelone in Madrida. S preciznim, dodelanim in dokaj močnim avtorskim pristopom jim je uspelo ustvariti izjemna dela, ki so zelo raznolika. Težko je reči, kaj je tem delom skupnega, dejstvo pa je, da iz Galicije prihaja močan in svež filmski izraz, na katerega bomo morali biti pozorni.

Festival Kino Otok je v 10-ti ediciji tako kot do sedaj ostal zvest predvsem sebi in ciljem, ki so bili začrtani v začetku. S tem se je festival nekako izdvojil od ostalih filmskih festivalov in oblikoval svojo prepoznavnost. Programski selektorji, ki prihajajo z različnih koncev Evrope in z različnih področij filma tako prinesejo s sabo v Izolo izjemno raznolik program, ki vključuje filme od t. i. tretjega sveta do širše regije Vzhodne Evrope in Balkana. Njihov izbor v veliki meri zadovolji zahtevnega gledalca in tistega, ki mu je film predvsem zabava in sprostitev. Če dodamo še čudovito okolje Izole, imamo recept za edinstveno festivalsko izkušnjo.