40 let kasneje

Seveda se bo pričujoča recenzija filma Noč čarovnic začela nič drugače kot: »40 let kasneje …«. Začeti navsezadnje moramo nekje, torej prvič začenjamo s »40 let kasneje« enostavno zato, ker ustvarjalca, prijateljski tandem iz sicer komičnih vod, režiser David Gordon Green in soscenarist Danny McBride, postavita Noč čarovnic 40 let kasneje od Noči čarovnic Johna Carpenterja in Debre Hill iz l. 1978 - v pomežiku očesa in z namerno slepo pego čez vseh deset predhodnih franšiznih pridelkov, v katerih sicer nesojena kri špricajoča in dih jemajoča večna ljubimca Laurie Strode in Michael Myers doživljata razno razne bolj in manj izvirne smrtne obsodbe.

40 let kasneje - drugič. Michael Myers je, še vedno zaprisežen molku, zaprt v bolnici za duševno motene. Laurie vodi osamljeno življenje, zapita in obsojana s strani odtujene hčerke ter njene družine, s sicer čutečo vnukinjo, stalno na preži, v pripravljenosti na Michaelovo vrnitev. Kot pravijo številne recenzije – film o posttravmatskem stresu. Da, iz rahlo pretenciozne pozicije, tudi tako lahko gledamo na Noč čarovnic 40 let kasneje; znaki so na dlani, položeni v ozadje zgodbe: njen razpadel zakon, hčerka, ki jo je Laurie trenirala, da bo pripravljena na Michaelovo vrnitev, in jo je vzela socialna, slednja pa tudi poskuša živeti precej zafrustrirano z in preko materinega strahu, v karikirano naivni želji, da je svet lahko tudi lep in dober.

A kaj hočemo, Laurie, znamenita ikona zadnjega dekleta, je danes, 40 let kasneje – razvalina. Kar je povsem logično glede na izjemen stres, ki ga je povzročil Michaelov morilski paritveni ples 40 let nazaj. In ravno okoli 40. obletnice tega najstniškega masakra prideta na obisk dva nadobudna angleška raziskovalna novinarja, ki ju primer Myersa fascinira. Ob spremstvu še bolj zaslepljenega dr. Sartaina, naslednika dr. Loomisa, se novinarja preko skorajda twinpeaksovske rdečo-bele šahovnice, razdeljene na celice z rumeno obrobo, sprehodita do Michaela, ki tam stoji v belem, s hrbtom obrnjenim proti kameri – v metafori, čisto zlo, brez obraza in individualnosti. Novinarja želita iz Michaela spraviti besedo ali dve, in ker ne uspeta, v provokaciji iz torbe potegneta znamenito – seveda primerno postarano – belo masko s praznimi očmi. Seveda, kot so nas naučile tone pregledanega horrorja in česar se očitno novinarja iz zgodovine tega popularnega žanra nista naučila – kopanje po težkem dreku vodi direktno v težak drek.

In torej, še tretjič 40 let kasneje. Haddonfield, Illinois. Michael Myers je urbana legenda, iz katere se mladina veselo dela norca. Kot so 40 let nazaj sošolci strašili malega Laurijenega varovanca Tommyja, da bo ponj prišel boogieman, se podobno iz strašljivih zgodbic norčuje današnja mladina. S seveda, kot ni ušlo očesom in ušesom mnogih recenzentov, družbeno kritično noto, predvsem napram masakrom po ameriških šolah – kot pravi prijatelj Laurijene vnukinje, »ma kaj bi se sekirali in strašili s starimi zgodbicami, saj je umrlo zgolj 5 ljudi, danes jih vsak dan umira toliko in še več«. Jah, 40 let kasneje, če pihnemo na dušo lahki sodbi in klišeju, Michael Myers gotovo ni več najstrašnejše zlo, ki hodi po svetu.

In če slednje malce razširimo ter zaobrnemo: je 40 let kasneje Michael Myers še tako grozljiv kot nekoč? Oziroma kaj storiti z nadaljevanji, predelavami in sorodnim v dobi prenasičenosti in v občutku že-vse-videnosti videnega? Kaj storiti s slasherjem leta 2018, ko so razlita čreva in razbite čeljusti že tako ali tako del vsakdana? Radijski sodelavec je ob priložnosti ogleda Noči čarovnic zadnjič razočarano zapisal, da je narediti dober slasher danes tako nemogoče, kot je nemogoče izvesti trockistično revolucijo. No ja. Če ni tudi to nostalgija po nečem, česar v tako idealni obliki nikoli niti ni bilo.

Torej nam 40 let kasneje ostaja nostalgija. Težka patnja po nečem, česar nismo nikoli zares imeli, mitifikacija in mistifikacija izvornega. V izogib temu sem se usedla in že stotič pogledala Carpenterjevo Noč čarovnic. Dejansko je tudi ta mnogo manj mesnata in žmohtna v sami neposrednosti podob, kot sem jo imela v spominu. Ni eksplicitnost, neposredna razslečenost telesa tista, ki zapeljuje pogled in šokira. Ne, tudi množina »jump« scen ni tako gosta, kadri so večinoma srednjeplanski, odprti, kamera se giblje počasi, ravno toliko, da pogledu odkrije dovolj prostora, da zbrano motri dogajanje, medtem ko z občutkom drsi navzgor ob stenah stopnišč, se giblje po praznih dnevnih sobah in polomljenih telesih. To spremlja ritmično odmerjen dih izza maske, ki se tu in tam razvije v krik. Groza je vseskozi prisotna, suspenz ne toliko razporejen v prostor, kot je položen v čas. Michael je vedno nekje v filmskem polju, na drugi strani ulice, v polsenci, pod rjuho ali na nasprotni strani vrat, medtem ko v mišolovki zavaja in vrti svojo žrtev.

In točno iz tega, 40 let kasneje, jemlje tudi nadaljevanje te tragične ljubezenske zgodbe, le da je, rečeno že skorajda klišejsko, v tem trenutku post-vsega, historično logično in metodološko primerno, tekst zaobrnjen v obratno, intertekstualno Meglo, postavljen v namigujoče, na glavo obrnjene reminiscence: če je skozi šolsko okno Laurie l. 78 uzrla Michaela, uzre skozi isto okno zdaj vnukinja Laurie. Če je pod rjuho na vratih spalnice stal Michael, sedi na stolu v spalnici zdaj ena njegovih žrtev. Če je stenska omara skrivališče za Laurie, 40 let kasneje tam na svojo žrtev čaka Michael.

In za konec: 40 let kasneje je tudi zadnje dekle, sploh po plazu feminističnih kritik in teorij, drugačno, bolj zrelo, predvsem premišljeno, afekt strahu v boju za preživetje je odložen in predelan, vloga mačke in miši sta zamenjani. Če je trop zadnjega dekleta igral na note takratnih družbenih konvencij in za junakinjo postavljal sicer najbolj razumno in najmanj promiskuitetno dekle, je danes tovrstna binarna logika principov moško-ženskih arhetipskih lastnosti skozi glavno junakinjo preživeta, komično zaobjeta zgolj v nekaterih stranskih likih, pač nujnih za podžanr slasherja. Zadnje dekle ne potrebuje drugega razuma ali sile, ne zdravnika, ne policaja, da vzame red sveta v svoje roke – vse tri generacije Strodovih deklet neusmiljeno potolčejo in zapeljejo Michaela skozi vrata pekla in končno, franšizni politiki sicer primerno, skočijo na zadnji del poltovornjaka in se - v dobi interteksta in torej poklonu Teksaškemu pokolu z motorko – odpeljejo jutranjemu mraku naproti.

40 let kasneje Noč čarovnic 2018 dviguje dlake na koži in postavlja želodec na glavo, a predvsem v želji in pričakovanju, v odnosnosti do spomina na Noč čarovnic 1978 – groza je v nevidno napetem loku, ki se pne med izvirnikom in naslednikom, v simulaciji in izigravanju naše želje po tem, da v polmraku vidimo tisto, kar smo želeli videti – bleščečo konico noža in praznino v temnih očeh za belo, nagubano masko na platnu – četudi tega vse hkratno tam nikoli niti bilo ni.