68. berlinski filmski festival II/II

V drugem poročanju se od žarometov tekmovalnega programa odmikamo v popis manj znanih avtorskih glasov, ki so svoje filmske izdelke predstavljali v ostalih programskih sekcijah. Začnimo z dokumentarnim iz sekcije Forum, ki je letos filme nabrala pod geslom pogleda v preteklost ter alternativnega zgodovinjenja. Če so v lanskem letu za najodmevnejše med berlinskimi dokumentarci obveljali For Akheem, Strong Island ter I Am Not Your Negro, ki na različne načine secirajo rasne odnose v ZDA, se je letos za precej izpostavljeno temo izkazala ženska izkušnja ter njena umeščenost v širše okolje.

Kar dva dokumentarna filma sta v ospredje postavila množico ženskih glasov v dialogu s preteklostjo. Prvi je film Jamila francoske režiserke Aminatou Echard, ki s toplim super-8 formatom, ki spominja na domače posnetke, ter s posebej posnetim zvokom portretira sodobne kirgiške ženske. Izhodišče dokumentarca je istoimenska romaneskna klasika Čingiza Ajtmatova iz leta 1958, katere glavna junakinja, Jamila, je z izkazom lastne volje ob pobegu od moža in s tem zakona, v katerega je bila prisiljena, postala nekakšna nacionalna protofeministična junakinja. Režiserka, ki je v Kirgiziji snemala več let, je ženske različnih starosti in okolij ovekovečila v premisleku romana ter lastnega položaja – s tem pa iz nabora izrečenih pomenov, interpretacij ter širših družbenopolitičnih uvidov spletla multitudo feminističnih misli, četudi feminizma kot takšnega pravzaprav ne omeni nobena izmed portretirank.

Bolj neposredna sklicevanja na feminizem najdemo v filmu Irene Lusztig z naslovom Yours in Sisterhood, ki formalno zastavi podobno filmsko enačbo kot Jamila. Lusztig je v arhivih odprašila pisma bralk revije Ms. – prve ameriške feministične revije. Vsebino pisem iz 70-ih, torej iz prvega desetletja obstoja revije, je položila v usta sodobnih žensk s podobnimi izkušnjami ali iz istih okolij, od koder so bila pisma odposlana – po vsakem prebranem pismu pa sodobnice pisma tudi pokomentirajo. Lusztig je film zasnovala kot zgodovinsko intervencijo, saj večina prebranih pisem v reviji ni bila objavljena. Pogosto gre namreč za odstope od takratne usmerjenosti revije, katere ciljna publika je bila predvsem v belem srednjem in višjem razredu: rasa, prostitucija, splav, transspolnost, zaporniške izkušnje, samozadovoljevanje in podobno.

Pisma tako opominjajo na kompleksnost ženskih bojev ter nudijo glas marginalnim glasovom, ki so bili prej cenzurirani. Z vživljanjem in premisleki njihovih sodobnic se raznolikost identitet pomnoži, tudi v nekaj primerih, ko pisma prebirajo njihove prave avtorice. Obenem film izpostavi problematike - tako znotraj feminizma samega kot tudi širše - ki skoraj petdeset let kasneje ostajajo nerazrešene. Prebiranje pisem je režiserka snemala dve leti in pol, bralcev pa je bilo več kot 300. In čeprav jih v filmu nastopa zgolj manjši del, je ta preveč zasičen z branji in brez predaha težko drži pozornost gledalca, zato je dobra novica dejstvo, da bo celoten material kmalu predstavljen tudi v spletnem interaktivnem arhivu.

Zdaj pa k fikciji. V sekciji Forum se pogosto znajdejo tudi novo-restavrirane klasike, preverjene filmofilske poslastice. Tokrat je to brez dvoma alžirski film Tahia Ya Didou Mohameda Zineta iz leta 1971, ki je bil do pred enega leta v skorajda nepopravljivem stanju. Zinet, igralec in pomočnik režije pri Bitki za Alžir Gilla Pontecorva, je film posnel po naročilu mestnih oblasti Alžira, bil pa naj bi nekakšna celovečerna panorama mesta, ki bi jo uporabljali za turistično-propagandne namene. A kar se začne kot nekoliko humoren portret mesta in turistov, se kmalu razmahne v absurdno elegijo z nadrealistično sekvenco, ki nazorno prikaže francoska mučenja in poboje med osamosvojitveno vojno, ob čemer je gotovo, da bi film težko privabljal francoske turiste. Zaradi eksperimentalnosti so mestne oblasti projekt zavrnile, a je kmalu pridobil kulten status ob predvajanjih v kinoteki v Alžiru.

Iz sekcije Forum preskočimo v Panoramo - program pod geslom upornega duha, ki na račun tovrstne vsebine prepogosto zanemari formalno plat filmske umetnosti. Za vnikljivega, a mestoma precej slabo premišljenega, lahko označimo dokumentarec Game Girls Aline Skrzeszewske, ki pod lupo vzame črn lezbičen par iz Skid Rowa v Los Angelesu – mestu, ki se ga drži sloves ameriške prestolnice brezdomstva. Za potrebe filma vzpostavljene dramske terapije, na katerih se ženske glasno izrekajo o travmatičnih izkušnjah, se večkrat zazdijo posiljene, njihovo dokumentiranje pa vsiljivo. In če lahko zatrdimo, da v njem še najbolje delujejo običajni prizori vsakdana, ki odkrivajo nianse odnosa portretirank in njunega boja proti stanovanjski politiki ter zaporniško industrijskemu kompleksu, se ob prizoru domačega nasilja povsem nepotrebno prestopi meja senzacionalnosti.

Za konec še k dvema fiktivnima o staroselcih. Iz sekcije Panorama je to film Land režiserja Babaka Jalalija. Ta ustvari anti-vestern, v katerem pripoved poteka po polžje, elipse pa zadržijo pretirano dramatičnost. Družina ameriških staroselcev, ki ob večerih gleda Bonanzo, živi v rezervatu Prarie Wolf. Prizori v filmu so morda celo preveč upočasnjeni, a se ob politični kritiki socialnega položaja, med drugim alkoholizma ter služenja v ameriški vojski kot dobičkonosne rešitve, izkažejo za prispodobo zamrznjenosti v bedi »zaščitenega statusa«, v kateri ponos ohranja vztrajanje pri zavračanju pokroviteljstva in vmešavanja tistih zunaj rezervata. Navidezno ravnodušne izjave v skopih dialogih v tovrstnem vzdušju delujejo kot protestna gesla. Ko družini sporočijo, da je najmlajši sin umrl za svojo domovino v Afganistanu, mama vojaškega uradnika zgolj popravi: »Ni umrl za svojo domovino, ampak za svoje delo.«

Druga staroselska pripoved, film Aga bolgarskega režiserja Milka Lazarova, v Berlinu prikazan v tekmovalni sekciji, a »izven tekmovanja« na samem koncu festivala, zatorej tudi brez pretirane vzhičenosti, usmerja kamero v ruske Jakute. Če gre pri Land za izrazito politično kritiko, je pri Agi v ospredju predvsem vzpostavitev močne vizualne simbolike. Čeprav je skopa pripoved sprva intimno usmerjena v star jakutski par in njun vsakdan, se ta kasneje razširi v dimenzije sodobne legende o zamrtju tradicije skupaj s smrtjo tistih, ki so jo živeli.