70. berlinski filmski festival

Berlinale je letos po letih kritik na račun prejšnjega direktorja Dieterja Kosslicka zamenjal vodstvo, a visoka pričakovanja za prevetritev programa niso bila izpolnjena. Ukinjenih je bilo nekaj postranskih sekcij, ustanovljena je bila nova sekcija zimenom Encounters, ta pa je z domnevno drznejšim naborom žal povečini ponudila izdelke, ki oznaki “eksperimentalno” delajo več škode kot koristi. Če se je v prejšnjih letih največ kritik zgrinjalo nad tekmovalne filme, se tudi na tem področju ni prav dosti spremenilo – festival, ki se odvija slab mesec po Sundanceu in dva pred Cannesom, je za veliko avtorjev druga izbira. Berlinale se zato skuša reševati s preverjenimi režiserskimi imeni, katerih izdelki pa žal ne dosegajo njihove slave.

Takšen ponesrečen primerek je bil denimo film Sally Potter The Roads Not Taken, ki spremlja Javierja Bardema v težko določljivi, klišejev polni pripovedi o pisatelju, za katerega ne vemo niti, ali je dementen, depresiven ali kaj tretjega, ter njegovi hčerki Molly, ki zanj skrbi z brezpogojno ljubeznijo. Ko se Bardemov lik na neki točki v mislih vrne še v preteklost in v osameli grški ribiški vasici, koder išče pisateljski navdih, osvaja vsaj še enkrat mlajši britanski turistki z vprašanjem o literarnih preferencah, postane jasno, da je bil denar, porabljen za ta film, vržen skozi okno. Nenavdušujoč je bil tudi film Charlatan Agnieszke Holland o češkem zdravilcu Janu Mikolašku, za katerega pa lahko rečemo vsaj, da gre za dovršen TV-film. Če kaj, Holland vselej poskrbi, da so njeni filmi očem v užitek.   

A ker je bil berlinski filmski festival, kot kaže, eden zadnjih, ki se je sploh lahko odvijal, saj so v vsesplošni karanteni odpovedani vsi festivali v marcu in aprilu, vrstijo pa se že tudi odpovedi za maj in junij, poglejmo, kaj dobrega je ponudil.

Undine, film prvaka berlinske filmske šole Christiana Petzolda, je v primerjavi z njegovima prejšnjima Tranzitom in Phoenixom tako produkcijsko kot kar se tiče pripovedi preprostejši. Režiser tokrat posodobi mitološko Undine, vodno nimfo, ki lahko ostane na kopnem le, če ima moškega, ki jo ljubi; v kolikor pa jo slednji prevara ali zapusti, ga je primorana ubiti. Petzold mit vsaj do neke mere obrne na glavo oz. tako kot v njegovih prejšnjih filmih glavni konflikt postane prav poskus pobega junakinje od domnevno začrtane usode. Čeprav bi film lahko še najbolj primerjali z njegovo Yello iz 2008, v kateri junakinja-duh poskuša svojo zgodbo speljati s tirnic, v katere je zataknjena, Undine obenem kot nekakšen spin-off odzvanja tudi Tranzit iz 2018, saj tudi tokrat glavni vlogi, zopet kot ljubimca, poosebljata ista igralca.

Film, ki mit zagrabi na njegovem koncu, ko je Undine že prevarana in je primorana ubijati, je pogosto humoren, obenem pa z nadnaravnimi zasuki in trilerskim vzdušjem zgradi pripoved, ki je morda mestoma okorna in manj dodelana, kot smo pri Petzoldu vajeni, a gledalca ravno zaradi avtorjevih tipičnih prijemov, ki filma ne jemljejo preresno, ves čas preseneča. Lahko bi rekli, da gre za povsem solidno petzoldovsko vajo v slogu.        

Eden od presežkov letošnjega Berlinala pa je nedvomno film First Cow indie režiserke Kelly Reichardt, ki ameriško izkušnjo v svojih filmih prikazuje z minimalističnim slikanjem nižjega razreda znotraj majhnih, odročnih skupnosti. Tokrat pripoved umesti v Oregon na začetku 19. stoletja, v obdobje zlatih mrzlic in dobičkaželjnih prodiranj v notranjost kontinenta. Reichardt, ki svoje filme opisuje kot »bežne podobe ljudi na poti«, tokrat spremlja prisrčno dvojico klatežev, ki se spoprijateljita in skupaj želita kaj zaslužiti. Sanje o lastnem poslu potrebujejo začetni kapital – eden od junakov, ki je izučen pek, zato predlaga, da prodajata ocvrte miške, pri čemer si pomagata z nočno molžo mleka prve krave na ameriških tleh, ki si jo lasti eden od »velikih živin« iz skupnosti. Posel uspe, miške gredo za med, a kraja mleka prve krave ne more ostati nekaznovana.

Reichardt pripoved zgradi na dveh ravneh; prek usmerjanja pogleda v buddyjevski odnos odstopa od klasičnih filmskih podob moškosti in vzpostavlja izrazit ženski pogled. Obenem pa z njuno zgodbo v trenutku zgodovinskega vznika ameriške ideologije, kot jo poznamo danes, pokaže, da za tiste z dna družbene lestvice tudi najmanjši prestopek ali preprosta smola lahko pomenita takojšen propad, tako kot to pokaže že v filmu Wendy in Lucy iz 2008, pa četudi je ta zasidran v sodobnosti - a ravno v tem je keč – razlike za najnižje sloje že od samega začetka ameriških sanj skorajda ni.

V Berlinu je pozornost pritegnila tudi Eliza Hittman s filmom Never Rarely Sometimes Always, ki spremlja par najstnic, ki se s podeželja Pensilvanije odpravita v New York, da bi ena od njiju tam lahko opravila splav. Če se sprva zdi, da gre za še en film, v katerem se najstnica znajde v težavah, ob čemer film naniza venček modrosti o odraščanju in prijateljstvu, je tisto, kar je pri Hittmaninem filmu izjemno, prav to, da se izogne klišejem in kakršnim koli vzorcem filmov o odraščanju. Dialogi so skopi, pot z avtobusom v New York precej dolgočasna, preživljanje časa od pregleda na kliniki do dejanskega posega pa preprosto in brez večjih dram prikaže nerodno zmedenost deklet, ki se brez denarja prekladata po New Yorku, prepričani le o tem, da si lahko vzameta pravico do izbire.

Hittman iz za to prikladne tematike ne želi ustvariti čim bolj mučne drame s skrajno tragičnimi zasuki. V prvem planu sta zavezništvo, ki si ga prijateljici delita, pa čeprav v tišini, in telesna intima, v katero splav poseže, kljub temu da so v t. i. kriznem centru za nosečnost do junakinje prijazni in razumevajoči. Pravzaprav se film tovrstnim klinikam, na katere se v ZDA obračajo premnoge ženske, ki v lastni državi ne morejo opraviti splava, pokloni. Običajnost, s katero Hittman predstavlja situacijo, pa pomembnost izbire privzdigne nad vzdušje dram, v katerih najstnico z neželeno nosečnostjo doleti življenje zaznamujoča »nesreča«.      

Med tekmovalnimi filmi je izstopal tudi film Berlin Alexanderplatz afganistansko-nemškega režiserja Burhana Qurbanija. Sodobna predelava Döblinove klasike lumpenproletariat weimarske republike zamenja za migrantskega junaka podsaharskega porekla, ki se znajde v berlinskem podzemlju preprodaje drog po mestnih parkih. Glavni junak iz Gvineje Bissau je prebežnik brez dokumentov, ki se kljub trudu ne uspe izmakniti usodi, ki mu jo je zapečatil obstoj zunaj sistema. Pripoved, ki se ne uklanja zgolj migrantski tematiki, spregovori o posamezniku z roba družbe kot prvovrstna grška drama, preslikana na filmsko platno. Škoda le, da film ženske like omeji na priležnice ali prostitutke.

Za konec omenimo še prvenec iransko-nemškega režiserja Faraza Shariata, ki se je v filmu z naslovom Futur Drei lotil migrantskega LGBT filma odraščanja, kar morda zveni kot recept za evropuding katastrofo, a je Shariatu z zagonom in svežino, ki jo verjetno premorejo le prvenci, uspelo posneti film, ki ni le izredno gledljiv, temveč tudi politično relevanten. Režiser iz lastne izkušnje mladih druge generacije iranske diaspore v Nemčiji s pomočjo LGBT tematike pronicljivo pokaže na razkol med novoprišleki Merkeline Willkommenskultur ter že ustaljeno migrantsko skupnostjo, obenem pa zariše širšo umeščenost enih in drugih znotraj kulture, ki, ko si enkrat v njej, ne izkazuje vedno dobrodošlice.