Alpski privid

Legendam in ostalemu ustnemu slovstvu vedno grozi, da bodo padli v pozabo. Bolj podrobna in lokalna je različica, tem večja je nevarnost. Eden od poskusov zamrznitve v času je zapisovanje. S filmom pa se pojavi nova pripovedovna tehnika, ki ohrani zgodbo pri življenju. Letošnji kratki animirani film Legenda o Zlatorogu, prvenec Lee Vučko in Damirja Grbanovića, slišano prevede v videno s transformacijo povedanega v naslikano.

Pripoved o Zlatorogu v svoji najbolj izčiščeni obliki govori o lovcu, ki se spopade z Zlatorogom, da bi prispel do zaklada, ki bi ga podaril izbranki, očarani nad premožnim tujcem. Zgodbe s podobnim pripovednim lokom se pojavijo v več evropskih različicah. Posebnost slovenske, ki jo je v 19. stoletju zapisal Dragotin Dežman, nekakšen uomo universale  svojega časa, je ohranjanje konkretnih podrobnosti triglavskega gorskega sveta. Kar je precej nenavadno za pripovedi. Tako izvemo, da se povedka dogaja v Alpah, prav tako sta omenjeni reka Soča in posebna moč belo-rdečih triglavskih rož. Vseh teh elementov Vučko ni pozabila vključiti v svoj film brez dialoga.

Poleg omenjenih podrobnosti nas ob legendi spremlja staroslovanska glasba v izvedbi Janeza Dovča, posebej narejena za animacijo. Še najbolj izstopajo istrske dude, zaradi katerih daje film vtis epskega dogajanja. Opazno je, da je bilo veliko pozornosti namenjene ekspoziciji filma. Z dolgimi kadri potujemo od neskončnih nizov alpskih vrhov do notranjosti umetelno narisane koče. V njej se starinsko leseno pohištvo in ostali predmeti zdijo nenavadno živi. Pozornemu gledalcu bo že v koči, s panjsko končnico z motivom Lovčevega pogreba, ki visi na steni, namignjen konec. Podobno kot Dežmanov podrobni zapis povedke so v filmu animirani konkretni kraji v Bohinju. Akcija se ne odvija pred katerokoli goro, ampak pred naslikanim Vršičem.

Animacija najbolj izstopa s spreminjajočo se barvno paleto. Trinajst minut, kolikor traja film, je sestavljenih iz več kot deset tisoč slik v tehniki, ki spominja na oljne slike z jasnimi sledmi čopiča. Slike so na začetku odete v ultravijolične in modre odtenke, podobne vitražem v cerkvah, ki tudi sami pogosto upodabljajo legende. Pokrajina, predmeti in ljudje v filmu so sprva obrobljeni z infrardečo barvo, kar še bolj poudarja njihovo skrivnostnost in nas spodbudi k ugibanju, ali niso morda uročeni. Ko film spremljajo takšne barvne kombinacije, nam ni jasno, kaj je res in kaj ne, ali gledamo halucinacijo in če da, čigava je. Neobičajna barvna izbira je sopostavljena rjavo-oranžkasti, kot bi jo zasledili na krajinah Franceta Miheliča. Ta barva oznanja nekakšen konec sanj, prividov in nadnaravnega. Mestoma izstopa tudi zlata barva, ki se znajde na rogovih, v nakitu premožnega tujca in v očeh presunjenega lovca ob uzrtju Zlatoroga.

Film po eni strani zvesto odslikava znaten del podrobnosti legende, po drugi strani pa s sredstvi, ki jih omogoča le animacija, gradi nove interpretacije in pomene. Kar naenkrat se ob vzdušju norosti predmeti spreobračajo v ljudi, lovec se utaplja v svoji senci, za bajeslovna bitja belih žensk pa nam nikakor ni jasno, ali se res potikajo po gozdu ali so le še en privid. Omenjene tehnike glavnemu liku, lovcu, podeljujejo globino, ki jo povedke in legende zaradi svoje ploskovite narave nikoli niso imele. Lovca v razmeroma kratkem času prepoznamo za obsesivnega, ljubosumnega in impulzivnega. Odloči se ubiti Zlatoroga, ne da bi pomislil, da triglavska roža, do katere hoče priti, lahko pozdravi tudi mitsko žival, ki se mu bo maščevala. Omenjeni konec se v animaciji odvije nekoliko prenaglo, sploh glede na postopen uvod. 

Animirana adaptacija se nepričakovano izkaže za zvestejšo naslednico pripovedane zgodbe kot na primer zapisana. Film ponuja več možnih interpretacij kot statični zapis zgodbe. Legendo le redko kdo dvakrat pove enako, podobno ob gledanju animacije ob različnih gledanjih opazimo različne poudarke. Nikakor pa ne moremo reči, da je film le slepo kopiranje originala. Tako animacijska tehnika kot reinterpretacija Legende o Zlatorogu predstavljata zlitje starega in modernega, dediščine in sodobnosti, resničnosti in fantazije.