Animateka po Animateki: erotika, spol in tekmovalnost v animiranem filmu

Za nami je še ena Animateka, tokrat že dvanajsta po vrsti. Še enkrat znova se je pokazalo, kako zelo Ljubljana potrebuje tak festival. Kljub temu da sta prav animacija in strip medija, pri katerih lahko potujemo v najbolj psihedelične vode, očitno ne dobita dovolj pozornosti. Ljubitelji posebnih efektov pa verjetno že vedo, da ti v animaciji in stripu izpadejo najbolje. Najlažje jih je prilagoditi zgodbi tako, da bodo videti resnično. Vseeno pa to očitno ni dovolj, da se večina kinematografov v Ljubljani in širše animacij skorajda otepa. Nekaj animacij na leto mlajših ljubiteljev pač ne zadovolji, kaj šele odraslih, na kar je nakazovala tudi polnost dvoran.

Tudi letošnji tekmovalni program je bil izjemen in obsežen, zato bomo pod lupo najprej preiskali zmagovalce. Veliko nagrado mednarodne žirije 2 koluta je prejel Wojciech Sobczyk za film Poletje 2014, ki je daleč od lahkotne animacije za tople dni. Dvanajstminutna animacija je do preklinjanja uspela pripraviti celo Rosta, letošnjega predsednika žirije in še vedno razstavljavca v Moderni galeriji v Ljubljani. Navajamo del njegove zaključne utemeljitve: „Summer 2014 je v končni fazi enostavno drzen film, ki nas je močno zadel. Fucking hard.“

Letos so v večini zmagali črno-beli filmi. Dobitnik omenjene velike nagrade, Poletje 2014, je svoje tehnično mojstrstvo prav tako pokazal skozi pointilistično sfumato tragedijo, ki skozi zadimljen pogled na brezobrazne črne silhuete prikazuje življenje človeka na zemlji na hkrati hladen in odmaknjen, a tudi izjemno rahločuten način. Povrh vsega ni zasičen z nepotrebnim govorom, ampak začinjen z ambientalnimi zvoki, ki elegantno nadgrajujejo vsebino, prikazano kot en sam dolg kader. V njem se srečamo z minevanjem in smrtjo živih organizmov ter nespremenljivo naravo in izjemnim poznavanjem perspektive.

Nagrado za najboljši evropski študentski animirani film je prejela Martina Scarpelli za Cosmoetico, še en črno-beli film, ki pa je izrisan realistično, kar precej pritiče navidez avtobiografski zgodbi prevpraševanja lastnega smisla in videza. Zanimivo in še manj presenetljivo je, da je študentska žirija izbrala prav animirani film, ki ji je bil verjetno blizu že zaradi same izbire teme. Razmišljanje in tematika odkrivanja samega sebe sta vendar ponavadi povezana prav z mladimi in obdobjem odraščanja iz najstnika v odraslo ter izoblikovano osebnost.

Nagrado občinstva in posebno omembo žirije si je zaslužil tudi animirani film Anatomija pajka, eden redkih stop motionov, ki si je letos uspel prislužiti nagrado. Tudi pri otroški žiriji si je nagrado za najboljši otroški film namreč priborila črno-bela animacija o mami, ki bi za svoje tri sinove dala z glave še zadnji las. Simbol las se je pojavil v še eni animaciji, ki se tiče medgeneracijskih odnosov, in sicer v Haircut, še eni črno-beli animaciji, tokrat narisani s svinčnikom. Rezanje las pa v tem primeru pomeni vstop v odraslost, las ne prikrajšajo dekličini učiteljici, ampak kar deklici sami.

Letos smo na Animateki v tekmovalnem programu opazili nekaj manj filmov eksperimentalne narave. Vseeno si je eden od njih priboril celo omembo žirije. Omembo predsednika žirije. Mimogrede, predsednik je imel med Animateko razstavo svojih zgodboslik alias storyboardov in dizajna karakterjev tudi v galeriji Kinodvora. Posebej se je spomnil animacije, ki bi morda dobro uspela tudi na kakšni čisto glasbeni zabavi. Animacija Rainerja Kohlbergerja ne samo da ni primerna za epileptike, ampak je v resnici videti kot slab spomin na vse šume in motnje, ki jih je lahko imela katodna televizija. Medtem ko horizontalne linije vzporedno letijo proti vrhu zaslona, se njihova tekstura in delno celo barva menjavata. Hkrati pa nas obdaja šum, ki se giblje nekje okoli belega šuma. Res se sliši, kot da gre za nekaj, čemur smo se že prej izogibali, vendar nas Moonblink skozi vse te napake pelje do čisto pravega transa, če se mu le prepustimo.

Posebna poslastica 12. Animateke je bila retrospektiva albanskega komunističnega animiranega filma, razdeljena na sklopa Povesti in Propaganda. Prvi sklop, s tematskim poudarkom na vzgoji otrok, je otvoril prvi albanski animirani film sploh, Zana in Miri, ki prav letos praznuje 40. obletnico nastanka. Sonce, cvetlice in ribe nahrulijo deklico in dečka, ki sta malce neprevidna pri igri z rdečo žogo. Je slednja tudi prispodoba komunizma ali gre v filmu le za varovanje okolja? Je vse junaštvo sanjsko? Ali obstaja Edini z veliko začetnico? Veliki obeti in neizpolnjena pričakovanja. Kri ni voda! Tradicionalne zgodbe in vrednote, dvoglavi orel na rdeči podlagi. To so teme vzgojnih risank, ki so tekom osemdesetih nastale v kinostudiu Shqipëria e Re (Nova Albanija), ki ga je komunistična oblast leta 1947 ustanovila v propagandne namene.

Tem se je posvetil drugi sklop, začenši s filmom Slogani iz leta 1989. Z ogljem ali voščenkami narisani fašistični mestni sodnik tuli zaradi grafitov: »Smrt fašizmu, svoboda narodu!«

Drugi je bil Šus v glavo z letnico 1985. Animacija, ki bi jo kot ata na mamo podložil komad »Bullet In The Head« Rage Against The Machine. Črno-bela risba z veliko senčenja. Analiza različnih političnih tranzicij. Vojaški škornji. Monumentalni kipi in spomeniki, ki se drobijo na koščke. Odprte karte kot politične opcije. Srčev as. Sieg Heil. Roke v vis iz vseh perspektiv. Zadnjo sličico filma animator na resničnem posnetku zmečka in vrže v koš!

Sledila je Čečkarija iz leta 1977. Vsebina, oživitev grafita, ki se potem prosto sprehaja in konča v domači nalogi njenega avtorja.

Ko šef vzkipi, 1981, ga je treba pogasiti z gasilnim aparatom. Deček svobode, 1982. Spomeniki morajo biti iz kamna, ne pa blata!

Letnico 1987 nosi film Vse mesto se smeji. Smeji pa se zato, ker je deček, čistilec čevljev, rep generalovega konja potunkal v črno barvo. Črnosrajčniki z barvno usklajenimi ksihti. Retrospektiva animacije albanskega komunizma se je končala s filmom Kompozicija, natančneje s prizori iz življenja v Albaniji, ko je bila ta »so 90's«.

So bile za pogost občutek, da je bila antifašistična propaganda naštetih animiranih filmov hkrati tudi antikomunistična, krive tehnične težave s podnapisi? Gledalca je namreč večkrat prijelo, da bi skočil do Nobel bureka in poprosil »prijatelja albanskega«, da bi prišel v Kinoteko simultano prevajat.

Tudi tematski program Seks in erotika v animiranem filmu sta sestavljala dva dela: Pogled ženske in Pogled moškega. Sklop nežnejšega spola se je začel z južnokorejskimi Ljubezenskimi igricami; origami, čajanka, skrivalnice, zdravniki in sestre ..., katerih ogled je zmotil eden od obiskovalcev, ki je sredi filma teatralno vstal, češ kakšna jajca so pa to, in potem med sprehodom iz dvorane ostale gledalce naglas pozval, da naj »še malo počakamo, pol bo pa napet!«. Smeh. Očitno si je želel več takojšnje akcije, ne pa podrobnosti nežne črno-bele predigre.

ZDA in Italija sta nadaljevali s koprodukcijo Uvod v seks. Vel'ki kurci VS kumar'ce, kam vodi prepoved masturbacije in razlaga, zakaj je zaradi mednožnih povodenj pametno nositi hlačke. Topor in jaz. Sylvie Kristel in Emanuelle. Igralka in seks simbol. Akademski svet in avantgarda. Kratka biografija in gibljiva razstava slik avtorice Sylvie Kristel, Rolanda Toporja, Huga Clausa in W. F. Hermansa.

Popolnoma nekaj drugega, pa je bil francoski film Jeniffer in Tiffany (Ponedeljkov večer v kopalnici). Z ženskim stokanjem podloženi resnični posnetki neke ala zlate ribice, ki rine v seske hobotnice, slinjenja ostrige in pedoča, za povrhu pam še škampova orgija. Skratka, posneti punchline vica o slepcu, ki je šel mimo ribarnice.

Ko punčke zrastejo, si morajo začeti briti pazduhe. Nenehno preobražanje risb z debelo črno linijo, ki žensko spreminja nazaj v deklico, deklico v vagino, sramje v ustnice itd. Iz Italije: Lucidna norost. Za lucidno norost bi lahko označili tudi ljubosumje, temo kanadskega Banketa za konkubino. Slednje, razdražene zaradi suma o cesarjevi nezvestobi, ne pomiri ne riževo žganje ne masturbacija ne najslajši liči. Najebejo pa kot običajno služabniki.

Kanadski je tudi Klobuk, s črnim tušem animiran spomin na spolno zlorabo iz otroštva. Vizualni krik. Hitro gibanje grobih skic, vsaka kot surov dotik. Estetsko blizu Klobuku je španski Hezurbeltak, skupinsko grobišče. Herzurbeltak je baskovska beseda, ki je ni moč najti v nobenem slovarju, označuje nevidne družbene skupine, njen dobesedni prevod pa so »črne kosti«. Težko je bolje opisati stil animacije tega filma, spominja na risbe hudo travmatiziranega otroka, na z ihto narisane čačke.

Seveda se je konec sklopa odrekel depri, da ne bi zamoril. Old school computer grafiki Užitka v pikslih in njegovemu božanju ušesnih mečic so sledili tiči pa zajci, vlakci in češplje s krili. To je bil češki Živalski karneval, ki je ob spremljavi glasbe Camilla Saint Seansa lepo potegnil črto pod vso to animirano fantazijo, čustvi, mesenostjo in strastjo.

In Pogled moškega na seks in erotiko v animiranem filmu? Ameriški seks na strehi, nemški kavboji, francosko-belgijsko varanje, popolna dama, preživetje, nasilje, Bog, iz kakšnega testa je? Ko ga jebe!

Koliko časa bomo morali čakati, da pri nas spet vidimo kakšno animacijo v kinu, zaenkrat še ne vemo. Zagotovo pa boste lahko na Radiu Študent prav kmalu slišali tudi prispevek o Michelu Gondryju, vaš podmladek pa si bo v redni distribuciji ogledal tudi navdihujoč film Fantomski deček, ki so ga tokrat vrteli v Slonovem programu in se dotika prav tematike stigme, ranljivih skupin in hkrati superherojev.

Tudi letos bogata bera Animateke nam žal fizično ni dopuščala ogleda vseh filmov. V upanju na čim večje število animacij na platnih do naslednjega leta pa vas pozdravljata PiaN in vajenec Anže.