Apostol iz protja

Kmalu po tem, ko je pred dvema tednoma na Netflix prišel film Apostol Garetha Evansa, se je med internetnim občestvom pričelo šušljati, da gre za eno najboljših grozljivk letos. Seveda je bilo treba te govorice takoj preveriti. Še toliko bolj, ker so se zdele še kako verjetne, saj pisec in režiser filma ni nihče drug kakor avtor danes že kultnega indonezijskega filma The Raid oziroma Racija, filma, ki je verjetno eden najboljših akcijskih filmov desetletja, nedvomno pa eden najboljših filmov borilnih veščin.

A vrnimo se k Apostolu. Namesto raciji v indonezijski stolpnici smo tokrat priče nenavadnemu kultu na britanskem otočku nekje na začetku dvajsetega stoletja. Na ta otoček pripluje angleški misijonar, ki je pred tem, poln verske gorečnosti, besedo Jezusa Kristusa oznanjal na Kitajskem, pri čemer je imel smolo, da je to počel ravno v času boksarske vstaje in padel v roke upornikom, ki so se po najboljših močeh potrudili, da bi iz njega naredili mučenika. Ob tem sila neprijetnem pripetljaju je izgubil vero v Gospoda in se navlekel na opiate.

A kruta usoda ni jenjala udrihati po njem. Ob vrnitvi sta ga v domačem hramu pričakala zblazneli oče na smrtni postelji in pa odsotnost ljubljene sestre. Slednjo je pojasnjevalo pismo ugrabiteljev, ki so v zameno za njeno vrnitev zahtevali bogato odkupnino. Odločen, da reši sestro, a da pridaničem pri tem ne plača niti beliča, zadrogirani, jezni in res zajebano izgledajoči bivši misijonar pod krinko pripluje na idiličen otoček, naseljen z morbidnim kultom, ki ga pestijo slabe letine, ter prične skrivaj iskati svojo ugrabljeno sestro.

Zveni znano? Da, fabula filma je res brezsramna kopija kultne klasike britanske grozljivke Mož iz protja oz. The Wicked Man iz leta 1973. A za razliko od klasike, v kateri bedasti miličnik išče izgubljeno deklico, je na sledi svoji sestri izkušeni zadrogiranec nevarnega videza na robu blaznosti, kar da filmu močan okus po lanskoletni precej gledljivi BBC nadaljevanki Tabu, v kateri Tom Hardy igra karizmatičnega prevejanega blazneža v Angliji 19. stoletja, veščega afriške magije in z nezdravo ljubeznijo do svoje sestre. In ta priokus Tabuja deluje v našem filmu presenetljivo dobro - predvsem zato, ker uspe Danu Stevansu uprizoriti zajebanca te baže z vsemi pripadajočimi tiki in blaznim pogledom nič manj prepričljivo kot Tomu Hardyu.

A žal se Apostolu zgodi tudi precej slabše funkcionirajoči odmik od Moža iz protja. Vse prehitro se namreč izkaže, da bog oziroma boginja, ki jo otoški kult časti, ni le stvar folklore, pač pa dejansko obstoječ, sila bizaren stvor, ki ponoči lazi pod hišami in pije kri vernikov. In od tu grejo stvari samo še navzdol. V zgodbi, ki ves čas niha med klišeji in finimi idejami, pričnejo zevati vedno večje luknje in kmalu pristanemo v povsem nesmiselnem preganjanju po skrivnih podzemnih rovih, pod katerimi poteka še bolj skrivnostna podzemna kanalizacija, napolnjena z reko krvi in živalskimi trupli; otoška boginja iz povsem neznanega razloga podi protagonista naokoli po njej.

Seveda obstaja tudi skrivna hiša, v kateri je boginja, ki se klati okoli in pije kri, hkrati menda že ves čas ujeta in priklenjena oziroma, bolje rečeno, s koreninami vraščena v stol. Nenavaden tip, ki ima glavo ovito ali morda obraščeno s protjem, pa jo varuje in hrani s sveže faširanimi ljudmi. Kadar se boginja naloka tega krvavega frutka, iz nje rastoče rastlinje oziroma posredno cel otok ozeleni in obrodi. Ker pa je vse bolj požrešna in vse manj plodna, eden izmed kultistov izvede puč in na inovativne načine pobije par ljudi, med njimi svojo hčer. Nazadnje se večina pomembnejših likov uspe medsebojno pobiti.

Če bi film ostal zvest klasikam britanskega hororja, bi se osredotočil zgolj na to drugo zgodbo. Torej na rastoče tenzije v majhni skupnosti, ki brezizhodno vodijo do izbruha izjemnega nasilja in krutosti. A žal je režiser, namesto da bi se lotil počasnega grajenja grozečega vzdušja brezizhodnosti in nazadnje ekscesa (zgolj) človeškega zla, posegel po povsem nepotrebnih nadnaravnih stvorih, ki efektivno uničijo ne le smiseln potek zgodbe, temveč tudi vzdušje filma, ki ga hkratni tek prevečih nepotrebnih podzgodb povsem vrže iz ravnotežja. Eksekucija z vrtanjem v možgane z orjaškim zarjavelim svedrom, ki bi lahko bila odličen vrhunec filma o nefunkcionalnosti družbe in človeški krutosti, je tako zgolj predigra za pretepanje s popolnoma neprepričljivimi fantazijskimi bitji.

Kar uniči film do te mere, da je edino, kar ga dela gledljivega, izvrstna igra predvsem Dana Stevensa, a tudi drugih igralcev, je torej slabo napisana zgodba, ki hoče preveč. Preveč podzgodb, preveč oseb, preveč zapletov, preveč eskalacij, preveč ne povsem kompatibilnih elementov grozljivosti, ki ne potencirajo groze, temveč se medsebojno izničujejo. Zdi se, da gre pravzaprav za težavo, ki pogosto tare Netflixove grozljivke. Obe verjetno najbolj odmevni, lanskoletni Ritual in Geraldova igra, sta namreč žalostno propadli prav zato, ker sta pokazali preveč.

Sploh Ritual je res žalosten primer tega, saj ima prvi del filma res potencial postati material nočnih mor, a se namesto tega iz odlične kopije Čarovnice iz Blaira v drugem delu prelevi v tekanje po gozdovih s čudaškim kultom in žrtvovanje ljudi izjemno bizarnemu gozdnemu božanstvu. Ta zgubi vso grozljivost in postane samo še smešen, ko se enkrat jasno pokaže pred kamero in se izkaže, da gre križanca med brezglavim truplom in losom.

Apostol žal prav nelagodno spominja na ta polom. Po istem kopitu iz povsem spodobne kopije Moža iz protja zapade v strašenje s kazanjem bizarnega strašila in neverjetno zgodbo, za kar sta žrtvovana moreče vzdušje in strukturiranost filma. A tem žrtvam navkljub, oziroma prav zaradi njih, strašljivi bog ostane neploden in žetev groze je jalova, film pa pogori kakor protje.