BELI OLTAR

Ta dan so v Ljubljani prižgali praznične luči! Do Skladovnice JSKD na Beethovnovi se je bilo treba prerivati. Na glavnih ljubljanskih punktih rama ob rami, čaša ob čaši in lučka pri lučki, v mali - kmalu zatohli - dvorani pa nekaj takih, ki so jih za vse te praznične radosti bôleli lulčki.

Na začetku le kakih deset. Podoba šteje več kot tisoč besed. Večina gledalcev, ki ima očitno Deleuzovi filmski knjigi Podoba-gibanje in Podoba-časa v malem prstu, se otvoritvenega predavanja Festivala neodvisnega filma ni udeležila. Škoda. Le slaba deseterica nas je tako prisluhnila Ivanu Obrenovu in njegovi Etiki alternative. Predavatelja je organizator Žiga Čamernik, ki smo ga kasneje videli igrati še v vsaj treh filmih tekmovalnega programa, predstavil kot veliko avtoriteto ex-jugoslovanskega alternativnega filma. Kot človeka z veliko integriteto, ki ni v življenju nikoli sklepal kompromisov. Kot živo ekskluzivo, katere filmov se ne da nikjer dol pretočit, mi ga je predstavil že urednik. Samo 16 milimetrski trak.

Za začetek je Obrenov, alter par excellence, v skladu z izjavo, da je ustvarjanje filmov neke vrste molitev, filmsko platno označil za »beli oltar«. Potem ko je mimogrede ošvrknil vse replikante, klone klonov, plagiatorsko Bitko na Neretvi, Tita – »Nemoj, da drhtiš, zver je mrtva.« - in selektorje festivalov označil za plačance, je operaterja poprosil, naj zavrti njegov Movie 68, občinstvo pa poprosil za malo potrpljenja.

Sledilo je dobrih deset minut plesa bežnih črnih pack na beli podlagi s spremljavo glasbe Arnolda Schönberga, Jana Garbareka in Johna Lennona, solo, ni šlo za album motiviki filma primerne barve. Ob tem je bilo moč razmišljati o vsem mogočem. Aličin beli zajec. Mallarméjev Mimik. Melvillov beli kit, Moby Dick ... Zdaj zdaj bo odzoomal pa bo platno prekrižal Malevič? Se z očmi zaletavamo v rit polarnega medveda? Deda leta '68 najbrž še ni skrbela podnebna sprememba? Malo nam je šlo že v nos, celo mesto nazdravlja, mi kmetavzi pa v kinu: »Cijelo selo smrče belo«! Bela zastava, vdamo se ... Ne, ne še! Close-up white sensation partya? Morda mlečna cesta?

In ko smo si tako belili glavo in pomalem že gledali s ta belim, se je zgodilo! Kamera se je začela oddaljevati ... Debelo smo pogledali! Vseh deset minut je šlo za mleko, ki kipi in se preko roba piskra razliva in smodi na vroči kuhalni plošči! To je bila Obrenova »implozija njegovega stanja iz tistega obdobja [...] Belina, le ideja, le misel, čisti cerebralni film. Počasno umiranje sanj.« Takšni so torej njegovi »mali, prljavi i zli filmovi. Filmski rokopisi!«.

Nadaljeval je z Laibachom, plakatom NSK za dan mladosti, kombinacijami mladinskih akcij in trdih porničev, nedolžnostjo, petdesetimi belimi metulji, ki se pojijo na črnem blatu in migetajo s krili ter filmi kot mikroskopi. Omenil je Praznik patetike Francija Slaka, povedal, da je trenutek merska enota časa, režiser kipar časa, film pa časovni kip. Mimogrede je dedec disnil še Kusturičevo Dolly Bell, s podatkom, kako mu je povšeči njegov Črna mačka beli mačkon, pa ni zabelil ...

Po predavanju Obrenova se je začela dvorana neusmiljeno polniti. Ko je organizator občinstvo pozval, naj dvignejo roko tisti, ki bodo ostali še na naslednji projekciji, smo lahko našteli le tri, vsi ostali pa so bili očitno frendi Marjana Radanoviča, režiserja prvega kratkega filma Traces of Life. Najavna špica slednjega je kot producentko in igralko navedla tudi Iris Mulej. Pa ne da se vrag babji zdaj bavi tudi s tem?

Otvoritveni večer festivala je zaključil celovečerec Mateja Nahtigala Psi brezčasja, posnet po romanu Zorana Benčiča, frontmana skupine Res Nullius. Grenkemu priokusu, ki je ostal po ogledu predfilma, je ustrezala naslednja izjava enega izmed psov: »Vsi skupaj smo najslabši vic najinteligentnejšega uma!« ali nekaj takega ... Obrenov je za Nachtigalov neonoir rekel, da je sicer dober film, ampak da je prišel trideset let prepozno, ter negodoval nad zasedbo glavnega igralca. Film so snemali v Velenju, ki ga predlagamo za prizorišče nadaljevanja Blade Runnerja, ker ima definitivno te fotogene.

Naslednji dan - potem ko je eden od gledalcev v prvi vrsti naglas spljuval župana, češ da je, jebela cesta, »čist uničil Slovensko in da tega gotovo ne bi storil, če bi bila še zmeraj Titova« - smo si v prvem sklopu ogledali štiri dokumentarce. Prvega je posnel Črt Potočnik. V ritmu flamenka kadriran kratki plesni film na temo smrti. Sneg, ženska. Oder, moški. Kitara, telesi v sunkih strasti, Prešeren, Memento mori. Ravno nasprotno sporočilo je nosil drugi, Zlomljeni selfie Janeza Puharja Marka Mitje Feguša, o dvestoti obletnici rojstva izumitelja fotografije na steklo. V filmu je moč videti tako predsednika Pahorja kot natančno rekonstrukcijo Puharjevega lesenega fotoaparata: »Smreka gotovo ni bila,« je pripovedoval strokovnjak in našteval različne vrste lesa, »odločili pa smo se za hruško!« Podobna dilema je mučila Osvobodimo osvobodilno fronto Diega Menendesa, tretje uvrščenega na festivalu. Govori Stanovnika, kulturna revolucija, NOB, pojoči major Troha, privilegirana manjšina, Kočevski Rog, skratka: zafecljani bela in rdeča vezalka vojaških škornjev slovenskega naroda. Nič novega!

Nenazadnje pa še mockumentarec Nategnil me je Jim Fuck Mateja Ocepka, ki nas po mnenju Ivana Obrenova vrača v »dobra stara vremena Andyja Warhola.« Jim Fuck, skrivnostni skladatelj elektronske glasbe in cyber heker, ki ima baje za sabo 20 let raznolikega glasbenega ustvarjanja in kopico digitalnih projektov pod različnimi imeni, za katere vedo le nekateri. Rodil se je v Latviji, se nato mlad preselil v Rusijo, nato pa bil leta 2001 od tam izgnan zaradi vdorov v spletne arhive KGB.

Posnetke njegovega koncerta v Gali Hali iz leta 2025, okopavanja gredice na pank, tehnologije za dosego tistega, za kar je bil človek rojen, ter komentarjev DJ-a Dada in raperja Fidžija lepo povzema enačba y = k ? l. Pri tej gre, kot je nekoč v Mladini lepo razložil Sašo Hribar, za Hookov zakon, ki v gradbeništvu pomeni nateg materiala, skratka gre za enačbo natega!

Jim Fuck bi bila lahko nekakšna 'patafizika, spirala z vampa Jarryjevega Ubuja. Čip za neodkrite zaznave. Genij z masko Guya Fawkesa, beli brat MF Dooma. Ali verjamete? Nategnil nas je Jim Fuck! Pa nas je res?

Če da, potem ima pri tem prste vmes tudi žirija v sestavi Marka Cvejiča, Borisa Petkoviča in že opevanega Ivana Obrenova, ki je Ocepca, pardon, Ocepka razglasila za zmagovalca festivala! Prvo nagrado je dobil za dva filma skupaj, za dokumentarnega Jima in eksperimentalnega Snegokiparja. V slednjem glas v offu, ki spominja na Salomejinega in Salomejevega hkrati, komentira rezanje zapestja in klanje snežakov, ki je prav po tarantinovsko krvavo: »Biti odkrit, na belo sneženo platno puščati kri!« Bela kot sneg, rdeča kot kri! Spet ti barvi, s katerima so nas ironično začeli najbolj šopati, potem ko smo postali neodvisni!

Preden se za konec posvetimo drugouvrščenemu Indigu Fabrisa Šulina ... Umekova Zadnja runda trdi: »Župnik sem res, ampak sem tudi človek!« Gospod ali kelnar'ca torej! Ajtičev Agony postavi med dve čustveni bejbi pištolo. Mančkova Kompozicija: bele črte, ki poplesujejo na nek noise. Ajtičev The Vizitor: iz poljubov v davljenje pa skupaj po smrti! Novoselov Rezbar: simpatična štorija o odloženem samomoru. Zemljičev Sola Y Blanco: Zima ni za Španke, zima kot horror z belim - po tleh plazečim se – zlikovcem.

In Šulinov Indigo? Prazna postelja in s soncem obsijani prah: »Dej, pejva kam!« - »Sama?« Nevidna drama, le nekaj premikov, a povsem dovolj! Kiss - z rjuhami čez glavo! »Kdaj bova? Oblubu si!« Prostostoječa vrata na skalnati plaži. Love will tear us apart, AGAIN? Slečeta se, zakorakata v vodo in plavata, kot so ta večer plavali vsi ljubljanski natakarji. Alter oltar. »Vsi smo snegokipar.« Vse, kar ustvarimo, se bo nekoč stalilo, smo le migetanje sličic. Astralno migetanje, pravi Obrenov.

Ko je organizator ob koncu večera vse »odvisneže od neodvisnega filma« povabil v Penclub na pico, je to zvenelo malce dvoumno. Pica pa je bila gotovo pica bianca!

Za piko na i se posvetimo še Obrenovi neizpolnjeni filmski ideji: posneti, kako veter drobi kristale zaledenelih vej vrbe in to podložiti s harfo ... Lepo!

Kinobar je serviral vajenec RKHV Anže.