Diamanti pogube

Le nekaj ulic stran od bleščečih se zaslonov in turističnih množic newyorškega Times Squarea, ene izmed najbolj slavnih lokacij ameriške pop kulture, se nahaja kaotičen svet zlatarskega in trgovskega kiča – svet diamantnega okrožja. Zagotovo ni naključje, da sta se za prvi pravi portret omenjenega mestnega okrožja odločila ravno režiserja ameriške neodvisne scene mlajše generacije Benny in Josh Safdie. Režijski par, znan po svojih nekonvencionalnih, drznih in nizkoproračunskih filmih, je preteklo leto gverilske izkušnje neodvisnega filma uspešno prelil v celovito zgodbo o špekulantskem in pohlepnem zlatarju iz diamantnega okrožja. Film nosi preprost, a zgovoren naslov: Uncut Gems oziroma Nebrušeni diamanti.

Otvoritveni prizor je postavljen v Etiopijo leta 2010. Posnetek iz zraka nam prikaže prašno, kamnito pokrajino, v kateri se nahaja eden izmed rudnikov diamantov. Kamera nas sooči s skupino delavcev, med katerimi je eden utrpel grdo delovno poškodbo. Med nadzorniki in delavci se vname oster prepir, a kamera hiti naprej v globine rudnika, kjer se nam pred očmi zasveti lesketajoč moder dragulj. Kamera se v svojem neprestanem napredovanju potopi v psihedelično modrino dragulja, ki se prične preobražati v posnetke notranjosti človeškega telesa, dokler nazadnje ne izplava na površje skozi medicinski ekran v Ameriki leta 2012. Na ekranu se izrišejo posnetki medicinske sonde, ploveče po zadnjici Adama Sandlerja. 

Prvi prizor vzpostavi notranjo povezavo med izkoriščanjem delovne sile na enem delu Zemlje in tržno dejavnostjo na drugem delu. Tematika izkoriščanja, ki je sicer eksplicitno izpostavljena zgolj v prvih minutah filma, deluje kot nekakšen opomin gledalcu, da zgodba, ki sledi, nima zgolj lokalnega pomena. To je razvidno predvsem iz dejstva, da prizor ne povezuje le dveh kontinentov, temveč nerazdružljivo prepleta podobe afriških draguljev s protagonistom zgodbe. Zato bi lahko dejali, da dragulji pravzaprav tvorijo notrino ali bistvo glavnega junaka, zlatarja Howarda Ratnerja.

Howard Ratner živi različne vloge. Je mož in oče, ljubimec, lastnik zlatarne ter - v prvi vrsti - obsedenec s stavami in tržnimi špekulacijami. Skratka, Howard Ratner je lik, čigar življenje se vrti zgolj okoli zaslužka. Pohlepnega zlatarja Nebrušenih diamantov v vlogi svojega življenja spektakularno upodobi Adam Sandler, ki je z omenjeno vlogo porušil vse ustaljene predstave o svojih igralskih sposobnostih.

Film nas že v samem začetku vrže v fragmentiran newyorški mestni vrvež, v katerem do ušes zadolženemu Ratnerju grozi popoln finančni in osebni propad. Špekulantski Ratner, ki ga ne preganjajo le družinske, ljubezenske in poslovne težave, temveč tudi izterjevalci dolgov, že v začetku filma položi svoje zadnje upanje v nakup redkega etiopskega mavričastega kamna, znanega pod imenom črni opal. Črni opal že na prvi pogled pritegne pozornost NBA zvezdnika, košarkarja Kevina Garnetta, ki v filmu igra samega sebe v zadnjih letih kariere. Garnettu kamen prinaša nekakšno skrivnostno moč, zato v Ratnerjevih očeh črni opal pridobi dvojno vrednost. Prva vrednost izhaja, seveda, iz njegove prodaje po oderuški ceni. Druga pa iz njegove skrivnostne moči, s katero Garnett izboljša svoje košarkaške nastope. Strategija Howarda Ratnerja se zato ne ustavi enostavno pri prodaji diamanta – ta je le prvi korak nore špekulacije. Drugi, bistveno bolj nor korak je naložba vsega zaslužka od prodaje diamanta v komplicirano, visokoletečo stavo na zmago ekipe Boston Celtics.

V nekem smislu bi lahko ves film opisali kot Ratnerjev napeti, mukotrpni in tesnobni proces hoje po robu med finančnim uspehom in propadom. Ker je skoraj do konca filma vse odvisno od Ratnerjeve uspešne prodaje črnega opala, je kamen gonilo zgodbe, ki omogoča njeno napredovanje. Obenem pa bi bilo črni opal moč brati kot simbol sveta Nebrušenih diamantov. Iz te perspektive igra vlogo materialnega agenta, ki zasužnjuje afriške delavce in zasvaja newyorške bogataše. Splošneje rečeno, črni opal ponazarja idejo izkoriščanja in pohlepa, ki leži v temelju ameriškega potrošništva.  

Domiselna scenografija in kostumi so vsekakor ena najmočnejših plati filma. Kot je v enem izmed intervjujev poudaril režiser Josh Safdie, estetika Nebrušenih diamantov poustvarja občutek hladne, bleščeče, čiste in kičaste kulture ameriškega kapitalizma. Estetika grdega oziroma estetika kiča se v filmu pojavlja na vsakem koraku, od Ratnerjeve neokusno bleščeče zlatarne do neonsko osvetljene diskoteke in izumetničenega kazinoja. Ta tip estetike, ki na gledalca nima le negativnega učinka, temveč nosi določen čar, dejali bi celo določeno lepoto, pride najbolje do izraza pri kostumskih detajlih. Howarda Ratnerja tako krasijo usnjena jakna, srebrni uhani, zlata verižica in ogromni prstani na obeh rokah.

Prav tako domiselna je filmska glasba, za katero je – enako kot v prejšnjem filmu bratov Safdie Dobri časi – poskrbel ameriški elektronski glasbenik Daniel Lopatin. Lopatinova glasba je v filmu ključni element pri ustvarjanju tesnobnega, nelagodnega in pogosto klavstrofobičnega občutka, značilnega za diamantno okrožje in protagonistov življenjski stil. Če je soundtrack Dobrih časov hladen in čustveno izpraznjen, je v Nabrušenih diamantih precej dinamičen; od prijetnih elektronskih melodij in umirjajočih ambientalnih tonov do psihedeličnih vesoljskih sekvenc in robustnih robotskih zvokov. Vsaka od melodij natančno ustreza atmosferam  posameznih prizorov, s tem pa glasba pogosto ne nastopa več kot golo ozadje, temveč kot nepogrešljiv filmski element.

Soundtrack skupaj s kompleksno zvočno podobo, intenzivnimi dialogi, polnimi prepirov in kričanja, izstopajočo scenografijo in brezglavim ravnanjem protagonista ustvarja umetnost nadzorovanega kaosa. Če temu dodamo še delo snemalca Dariusa Khondjija, ki je poskrbel, da je kamera od začetka do konca v nenehnem mrzličnem gibanju, se film sestavi v eksplozivno tvorbo, ki gledalcu vse do zadnjega prizora ne dopušča niti sekunde oddiha. Oddih in skorajda neke vrste katarza nastopi šele v zadnjem prizoru ob spremljavi pomirjajoče vesoljske glasbe, ki daje vedeti, da je vsega konec. Moč zaključka izhaja prav iz dejstva, da je odrešilen tako za gledalca kot za protagonista. 

Brata Safdie sta tako s svojim najnovejšim izdelkom pred občinstvo postavila dovršeno in v marsičem unikatno delo, ki prikazuje izdelano podobo mikrokozmosa, v katerem je gotovo zgolj eno – da v tem svetu ni gotovo prav nič. Vendar kot daje film vedeti na mnogih mestih, svet na velikem platnu ni zgolj podoba mikrokozmosa, temveč pravzaprav odseva makrokozmos današnje družbe - družbe negotovih tržnih špekulacij na robu moralnega in finančnega propada. V tem smislu Nebrušeni diamanti niso le realističen prikaz nekega majhnega predela New Yorka, temveč so precej ustrezna upodobitev sveta, kakor ga živimo danes.