Dve presenečenji

V današnjem Kinobaru še zadnjič o filmih iz letošnjega nabora Liffe. Tokrat termin posvečamo dvema presenečenjema. Prvo je anime Belle: zmaj in pegasta princesa uveljavljenega japonskega režiserja in animatorja Mamoruja Hosode. Hosoda, znan po franšizi Digimonov in celovečernih animejih, kot je za oskarja nominirani Mirai, se je v filmu Belle bojda želel približati današnji mladini in njenemu svetu hitro razvijajoče se tehnologije.

V dve uri (pre)dolgem filmu se v prizorih, večinoma zvestih anime estetiki, s ščepcem dodanega 3D-renderinga pred nami odvije zgodba srednješolke Suzu. Ta pred tegobami pobegne v virtualni svet aplikacije U, ki z odčitavanjem biometričnih podatkov v razburljivem virtualnem svetu ustvari avatarko, krojeno po meri vsake posameznice. Tako Suzu postane Belle in zaživi v mojstrsko animiranem svetu aplikacije, v katerega se lahko uporabnice potopijo z vsemi čuti.

Niso vsa presenečenja dobra. Kljub obetavni premisi, tehnično in vizualno dovršeni animaciji, na trenutke zabavnim likom ter dragi glasbeni opremi je film Belle: zmaj in pegasta princesa razočaranje. Kar sprva obeta zanimivo raziskovanje pobega iz realnosti, se, ko Belle v svetu U postane popsenzacija, v resničnem življenju pa je nihče ne opazi, sprevrže v anime verzijo Hannah Montane. Hannah Montani se nato pridruži še zaplet iz zgodbe Lepotica in zver. Belle v virtualnem svetu spozna zver, ki jo skupnost antagonizira, čeprav je v resnici le edgy ranljiv lik, ki nikogar ne pusti blizu. Belle se dokoplje do njegovega gradu, oblikovanega po zgledu Disneyjeve različice, v katerem se junaka zbližata in bržkone malo zaljubita. K tej kombinaciji je dodano še precej mimogrede navrženo in nepoglobljeno raziskovanje družinskega nasilja, Suzujinega odnosa z očetom, njene skoraj romance s sošolcem, vigilantizma v virtualnem svetu in še česa. 

Teme, ki jih v filmu ne manjka, niso pretirano dobro razvite, premiki v posameznih razpletih pa temeljijo predvsem na predolgih in neprepričljivih dialogih. Kar naj bi bili v zgodbi momenti katarze – na primer Bellin glasbeni nastop, ob katerem razkrije svojo identiteto – so bizarno časovno razvlečeni in nerodno tempirani prizori. Ob izteku filma pa je gledalkam kljub nejasno razrešenim zapletom z družinskim nasiljem vsiljen konec dober, vse dobro.

Ključni predpogoj za razočaranje je pričakovanje. Gledan v drugačnem kontekstu, bi imel film morda potencial za prav prikupno izkušnjo. Standardi, ki smo jim ga »recenzentsko« podvrgli, so nastali predvsem zaradi dosedanjega kritiškega opevanja filma v kombinaciji z Liffovo umestitvijo filma na svoj program, na katerega se mnogi odlični animeji niso imeli časti uvrstiti. Že s predstavitvijo filma v sklopu Kinobalona namesto Panorame bi bilo pričakovanje bolj združljivo z izkušnjo, ki jo ogled Belle v resnici ponuja. Poudariti velja tudi, da bi tako film lažje našel svoje občinstvo, a mu je to že zdaj namenilo zelo visoko oceno 4,29. Ne izključujemo možnosti, da o vsem skupaj haluciniramo.

Visoka pričakovanja se redko splača gojiti, še posebej, če se nadejate dobrih presenečenj. Ob nizkih pa so možnosti občutno izboljšane. Nič pretresljivega sluteče, nas je nekega meglenega liffovskega jutra v kinu ne ravno pretresel, a vsekakor prijetno presenetil Pariz, 13. okrožje francoskega režiserja Jacquesa Audiarda. Trinajsto okrožje Pariza je znano pod imenom Les Olympiades, kar je tudi naslov filma v izvirniku. Sto metrov visoke stolpnice, zgrajene v začetku sedemdesetih na vrhu dvignjene ploščadi, so namreč poimenovane po mestih, ki so gostila olimpijske igre.

Brutalistična estetika 13. okrožja Pariza nam v črno-belem filmu nudi svež vpogled v Pariz; prepletajoče se zgodbe treh glavnih likov pa vsaj nekoliko svež vpogled v odnose, bivanja in delo, kot jih doživlja tako imenovana milenijska generacija. Film ima tridelno strukturo različnih poglavij, ki večinoma temeljijo na stripih Adriana Tomina, njihovo filmsko adaptacijo pa sta poleg Audiarda pisali še uveljavljeni scenaristki in režiserki Léa Mysius in Céline Sciamma. 

Med betonskimi stolpi se sprva osredotočimo na zgodbo Émilie (Lucie Zhang), potomke tajvanskih priseljencev v Francijo, ki se utesnjujočim odgovornostim odraslega življenja ogiba z dolgočasnimi službami, instant seksom, drogami in oddajanjem proste sobe babičinega stanovanja, v katerem živi. To med drugim odda Camillu (Makita Samba), drugemu liku, katerega zgodbo spremljamo, in med njima se začne plesti kompleksen odnos. Tretja protagonistka, Nora (Noémie Merlant), se medtem na sveže preseli v Les Olympiades in življenje poskuša resetirati s študijem. Sošolci jo po nesrečni zabavi zamenjajo z razvpito camgirl Amber Sweet, kar za Noro postane nevzdržno. V stiski se odloči plačati za termin z Amber, iz česar se nepričakovano razvije njen najbolj funkcionalen intimni odnos.

Dodelanost scenarija se občuti v zanimivi karakterizaciji likov, prepletanju njihovih zgodb, humorju in odlično napisanih dialogih. Omenjene prednosti scenarija še toliko bolj izstopajo zaradi izvrstne igre večinoma nepoznane in neuveljavljene igralske zasedbe. Črno-bela fotografija v kontrastu s stolpnicami 13. okrožja in glasbeno opremo Ronove minimalizirane elektronike ustvari zanimiv kontrast. Čeprav se ne bi branili podrobnejšega razvoja četrtega pomembnega lika, Amber Sweet, in njenega odnosa z Noro ali boljše integracije določenih zgodb, kot je demenca Émiliejine babice, Pariz, 13. okrožje pusti priokus presenetljive pristnosti.

Naj končamo s spoznanjem, ki smo ga odnesli od letošnjega Liffa: ne pričakujte preveč, da Liffu in lajfu otežite razočaranja. In več francoskih filmov na meglena jutra tudi ne bi škodilo.

Belle: zmaj in pegasta princesa – napovednik

Pariz, 13. okrožje – napovednik