Ekranizacija Demokracije

“Ali je mlad slovenski narod resnično uspel preiti iz enopartijskega komunističnega sistema v večstrankarsko demokracijo ali videz vara? Tri resnične zgodbe procesov zoper Janeza Janšo, ki so prepleteni z dvomljivimi obtožbami, so objektiv, skozi katerega lahko gledamo na moderno zgodovino Slovenije in borbo med tistimi, ki se oklepajo starega jugoslovanskega sistema, in tistimi, ki si želijo vzpostaviti slovenski, proevropski jutri. Serija dokumentarnih filmov pod naslovom The Mask of Democracy je mednarodni projekt, ki je nastal v okviru prizadevanj širše mednarodne iniciative – ta opozarja na problem neuspele tranzicije v pokomunističnih državah – in pri katerem sodelujejo različni ustvarjalci iz Združenih držav Amerike, Ukrajine, Slovenije in drugih držav Evropske unije.”

S temi besedami je Planet TV napovedal predvajanje dokumentarnega filma Maske demokracije. A ta napoved je zatresla mreže, s katerimi je prepletena slovenska stvarnost, in murgelski pajek se je bliskovito odzval. Kakor nam zagotavljajo v Reporterju, je Alenka Bratušek pritisnila na lastnike Planet TV in ti so v strahu pred komunističnim terorjem film umaknili s sporeda.

Za trenutek smo že trepetali v strahu, da bodo sile tranzicijske levice s cenzuro film, ki jih prikazuje brez mask, pokopale v „bunker“ ali kar v katerega od roških brezen. A strah je bil odveč, kajti prav imajo ti, ki poudarjajo, da „resnice bo zmaha!“ Cenzurirani film si je mogoče ogledati po vseh večjih kinih v državi, v kateri prav vse nadzoruje Kučanov klan.

Kljub strahu, da bo Alenka Bratušek zaradi tega hudo pritiskala na RŠ, je naše poslanstvo zavezanosti resnici prvo – tistim, ki si filma še niste ogledali, sporočamo vsebino, v upanju, da bomo s tem prispevali k demokratizaciji naše lepe Slovenije in s tem nadaljevali zgodovinsko vlogo Radia Študent, ki je dosegla svoj vrhunec s poročanjem o aferi JBTZ.

In prav ta afera je ena izmed osrednjih tem filma. Komunistične oblasti so po poboju pol milijona svobodomiselnih ljudi sprevidele, da jim največja nevarnost pravzaprav grozi s strani svobodoljubnega Janeza Janše ter proti njemu sprožile montiran proces. Janšo vzljubimo že takoj na začetku filma – v času temnega totalitarizma je bil vnet borec proti partiji in komunističnemu sistemu – tako nam pove vsevedni pripovedovalec – nato pa ga je oblast nedolžnega, povsem po krivem obdolžila tega, da se bori proti njej.

A ljudstvo je sprevidelo krivico in vstalo! Posnetki množice ljudi s transparenti, na katerih piše „Janša“, so rdeča nit, ki nas popelje od prvega montiranega procesa krvoločnih komunistov proti demokraciji, svobodi in prostotržnemu gospodarstvu, tem vzvišenim idealom, ki pa se v materialnem svetu manifestirajo le v eni sami osebi (… spoiler alert! – Janši!) - preko afere Depala vas do najnovejšega napada, afere Patria.

Pred nami je torej zgodba o treh aferah s temu primerno tridelno strukturo, vsak del pa je zgolj ponovitev prejšnjega, s čimer se deli medsebojno utemeljujejo. To ponavljanje nam omogoča, da lahko spregledamo nepomembne nekonsistentnosti, kot na primer, da je sodišče že demokratične in osamosvojene Slovenije zavrglo obtožbe komunistov zoper Janeza iz afere JBTZ, s čimer je prepoznana zmota in konec prvega dela postane katarzičen, nato pa je v tretjem delu prav to sodstvo v rokah komunistov in Janeza napada. Edina pomembna formalna razlika med temi tremi deli je nedokončanost tretjega dela, ki govori o aferi Patria, s čimer ostane konec filma odprt.

Tretji del tega filma se je namreč zaključil šele po premieri – z včerajšnjo sodbo višjega sodišča, ki Janeza pošilja za zapahe. Pajdaši in tovariši totalitaristične zarote so včeraj proslavljali, a brez dvoma je obsodbo proslavljal tudi režiser Igor Prodnik, saj šele sedaj njegov film dobi nekakšen smisel in verjetno možnost predvajanja v tujini.

Zgodba filma se razvija precej počasi in pogosto ustavlja. Na teh mestih nam iz pozicije vednosti še globlji vpogled v situacijo nudijo objektivni specialisti z raznih področij, na primer Lovro Šturm, Milan Zver, Matej Lahovnik in „filozof“ Boštjan M. Turk, ki nam med drugim razložijo, da je sodstvo izrazito nedemokratično, saj deluje „od zgoraj, ne pa iz ljudstva“. To komentiranje dogodkov je prijem, ki ga je uporabil von Trier v svojem filmu Idioti - in upam si trditi, da si Maske demokracije s to von Trierjevo mojstrovino delijo še marsikaj.

Vsekakor pa ne delijo režijske spretnosti. Čeprav je režiser Igor Prodnik menda diplomiral na AGRFT, bo film zaradi nerodnosti režije odbil marsikoga in zadovoljil le najtrdoživejše ljubitelje zgodb o zarotah. Žal pa so zarote vselej podobne ena drugi, komunistična zarota, o kateri govorijo Maske demokracije, pa sploh deluje nenavadno znano in namesto da bi gledalca držala v napetosti, se zdi kot petdesetminutni deja vu [dežavu]. Kar pa pravzaprav ni presenetljivo, saj gre za ekranizacijo zgodbe po literarni predlogi, ki je že splošno znana, saj jo v vseh svojih številkah v detajle razvija revija Demokracija. A ne skrbite! Ne gre za kršenje avtorskih pravic – producent filma je namreč založniško podjetje Nova obzorja, ki Demokracijo izdaja.

Ta podatek nam pomaga pojasniti izbor naslova – ta film dejansko je maska tednika Demokracija - in kot se rado zgodi, je tudi v tem primeru literarna predloga zanimivejša od filma.