F'nt moj

Izrezek1 

Čeprav je film Beautiful boy zdaj star že tri leta, je njegovo sporočilo v stadiju konstantne reinkarnacije. Njegov produkcijski studio, Amazon, je zadnje čase sicer sinonim za zlo, ki pa, kot kaže, na svet vsake toliko le lahko spravi kaj dobrega. Film se pogosto zelo surovo in krvavo prikazane tematike odvisnosti in narkomanije loteva z delikatno čutnostjo. Kjer se njegovi številni žanrski vrstniki ukvarjajo z grafično močnimi in šokantnimi podobami ter s tem pogosto apelirajo na povsem telesni strah in grozo, Beautiful boy – ali po naše Lepi fant – uspešno razvije in raziskuje predvsem nianse kompleksnih ter tragičnih družinskih odnosov, ki se spletejo okrog odvisnikov. Specifično, kako lahko ti svoje odnose vedno znova nuklearno razrušijo, s tem pa resno prizadenejo vpletene. In zakaj? To vprašanje si film večkrat postavi, z odgovorom pa nam v uvodu postreže osrednja oseba, Nick: “Ne vem.” V tem filmu ne gre za slabo družbo, uporništvo ali nerazrešene otroške travme. Ne, film prikazuje drugo plat realnosti odvisnosti. Odvisnost kot posledica metakocke, ki nekaterim v srce napravi večjo luknjo kot drugim, tako, ki jo moramo zapolniti vsi.

Izrezek 2

Film se sicer začne z eno tistih ekspozicij “eno leto prej”, kar je zdaleč njegov največji greh. V ekspoziciji o bistvu zgodbe izvemo praktično vse – da gre za očeta Davida, ki svojega sina Nicka rešuje iz primeža odvisnosti z metamfetamini, in da je pri tem pripravljen prečkati gore in reke. Medtem ko je zaradi tovrstnega sintetičnega pristopa k pripovedovanju zgodba brez dvoma lažje prebavljiva, zanj ni očitnega razloga, saj v sledečih prizorih naracija zelo hitro preide k bistvu. Kar torej doseže, je, da gledalca v prvi tretjini filma oropa kognitivne investicije skozi napor pri interpretaciji, a vendar je treba priznati, da deluje kot efektiven hakeljc oziroma hook. V tem kontekstu je ta prijem filmska ekvivalenca miksanju trde hrane v frutke za dojenčke, ki je zaradi pomanjkanja zob še ne morejo jesti. Zanimivo vprašanje brez odgovora je, ali je bila to odločitev ustvarjalcev ali studia, saj je z njo film skoraj gotovo pritegnil širšo publiko. Kljub vsemu se ob tem spomnimo na besede starega modreca … 

Izrezek 3

Filmu prepričljiv prikaz in raziskovanje družinskih odnosov omogoča predvsem močna igralska zasedba. Prvi misel obišče Steve Carell, ki ga večina pozna kot glavno zvezdo serije The Office. Njegova vloga v Lepem fantu se s svojo dramatičnostjo in intenzivno čustvenostjo drastično razlikuje od njegove utrjene javne persone komedijanta, zaradi česar je njegova sicer že tako izvrstna uprizoritev žalujočega očeta še bolj presunljiva. Nenazadnje pa se izkaže, da je Carell svoje komične krike, s katerimi je zaslovel kot medmrežni meme, več kot sposoben prevesti v čustveno nabito izražanje.

Izrezek 4

Drugi in morda še ključnejši je Timothée Chalamet, ki Nicka uprizarja z neverjetno vsestranskostjo. V enem prizoru je običajen najstniški fant, ki ima rad svojo družino, že v naslednjem pa lahko skoraj napade lastno mater, ko mu ta zgolj ponudi pomoč pri odvisnosti. Ključen element njegove igre je tudi skrbnost do detajlov. Na primer v prizoru, v katerem Nick prvič vzame heroin. Ob počasni, odmevajoči glasbi se v bližnjem planu z odprtimi, slinastimi usti vrti okoli svoje osi in opazuje tople, oranžne ulične svetilke, ki so z bokéjem prikazane v njegovi perspektivi. Naenkrat mu zgornji del trupa za nekaj sekund omahne navzdol izven kadra, preden se spet pobere. To je pri rabi opioidov pogost pojav, angleško imenovan nodding, [nôding] in je poenostavljeno pač posledica tega, da človek stoje zaspi. To in podobni detajli kažejo predvsem na to, da se je nekdo v ustvarjalni ekipi – naj bodo to igralci ali režiser Felix van Groeningen – zares čustveno investiral v to, kar snema, in da zadeva ni samo izi cash-grab, temveč ima dušo.

Zgoraj omenjeni prizor je tudi eden izmed redkih trenutkov, ko film opusti naracijo s pomočjo dialogov in se osredotoči povsem na filmski jezik. Oranžna barva, ki dominira v bokéju iz luči, je simbolična za rabo heroina, saj predstavlja toploto, varnost, občutek doma. Torej glavne občutke, ki naj bi jih heroin poustvarjal. V nadaljevanju pa boké s tem, da jih distorzira – na sicer prijeten način – sporoča, da je svet iz katerega gledamo, torej Nickov svet, distorziran, neresničen.

Tematike odvisnosti in narkomanije so nam najpogosteje predstavljene na bolj ali manj pokroviteljske načine – od izobraževanja v šoli do moralističnih umetniških del. Zato je razumljivo, da je ob teh temah zelo lahko ostati ciničen in posledično relativno ravnodušen. Vendar je ravno področje govora o zasvojenosti tisto, kjer je za reševanje težave izjemno pomembno, da tega ne storimo. Portugalska je denimo v zadnjih dveh desetletjih tega stoletja delodajalcem subvencionirala zaposlitve okrevajočih odvisnikov – predvsem pa jih je v sodnem postopku obravnavala kot bolne ljudi in ne kot zločince. Zaradi teh in podobnih ukrepov, ki odvisnike sistemsko empatično obravnavajo kot ljudi, je v letu 2012 Portugalska zaradi drog beležila zgolj tri smrti na milijon prebivalcev v primerjavi z evropskim povprečjem, ki znaša 17 smrti na milijon prebivalcev, če zaokrožimo navzdol. V kontrastu pa ZDA, kjer te za posedovanje droge za osebno rabo še vedno lahko zaprejo, boj s svojo opioidno krizo, kot ji tam pravijo, vedno bolj izgubljajo. Če gre verjeti napisom na koncu filma, so droge tam postale celo vodilni vzrok smrti pri ljudeh, mlajših od petdeset let.

Upoštevati moramo, da so te številke vpete v kompleksne socialno-ekonomske kontekste in da rešitev, ki je otela eno državo, morda ne bi delovala v drugi. Kljub temu pa razmislek odpre sledečo in hkrati zaključno misel: etično-empatična funkcija pri tovrstnih filmih stoji v ospredju in jih nenazadnje napravi zimzelene, vedno relevantne, saj je empatija edini način, s katerim se lahko zabriše meja med “tistimi narkići na vogalu” in nami, ki v udobju štirih sten konzumiramo medije.

Iz svetoboljnosti se gre špikat Lenart.