Grozljivkasto kozmopolitska idila po Slovensko

Pa smo jo videli tudi mi, to, povsod čislano in hvaljeno Idilo, najboljši slovenski film leta 2015. Ter najboljšo slovensko akcijsko grozljivko sploh. To je neko predhodno vedenje vsakega, ki vsaj nekoliko spremlja kulturo in medije, naš slovenski vsakdan. No, tule bomo seveda o vsem skupaj poskusili povedati kaj več od pravkar omenjenih bolj ali manj marketinških fintic.

Ker smo bili deležni svečane kinematografske premiere, si ne moremo pomagati, da ne bi vnovič špiknili v slovensko omikano estradno življe in poziranje kot tisto poglavitno. Kakšna umetnina, lepo vas prosim. Tako ali tako sta tako vsakokraten spumpan kulturni dogodek kot vobča kontinuiteta le teh vredna posebnih napihovanj ter pljuvanj, zato bomo sramotenje večernih toalet in priložnostnih zmenkarij zaradi dobrobiti samega filma prepustili kakšni drugi priliki. Pohvaliti pa moramo povsem pravilno organizacijsko gesto premiere, namreč pravi za popizdit močen in pekoč slovenski šnopc v finih malih frakelčkih.

In zdaj k filmu. Spet je treba razočarati vse subverzije in kritiškega revolta željne, ki terjajo zoperstavljenje piarju ter argumentirano razjebanje mnenjskih ustvarjalcev. Idila je natanko to, za kar je razglašana, ne več, ne manj. Najboljša, malce cinično bi lahko rekli tudi edina vrhunska slovenska grozljivka. Kaj je na njej vrhunsko in kaj slovensko, je pravo vprašanje, ki terja odgovor. Ali grejo slovensko, grozljivo, krvavo, slashersko, vrhunsko in, seveda, filmsko sploh skupaj.

Grejo. Prvič, vrhunsko: produkcija, katere šef je Zoran Dževerdanović, je prvorazredna, zato naštejmo vse obrtniške ustvarjalce. Poleg režiserja, scenarista in montažerja Tomaža Gorkiča še fotografa Nejca Sajeta, oblikovalca zvoka Saša Kalana ter skladatelja Davorja Hercega, da ne naštevamo celotne scenografske, kostumografske, maskerske ekipe. Vse od špice, kadriranja, montaže, slike, muzike, tempa, maske, kostumov itd., skratka, vsa obrtniška pragmatičnost je na najvišji, tako rekoč hollywoodski ravni. Še posebej fotografija in zvok, ki sta res vrhunska.

Isto sama zgodba, klasika žanra grozljivke: neki mestni omikanci gredo v vukojebino, kjer jih drugega za drugim brutalno pobijajo pošastni kmetavzarski incestoidneži. Skratka, mali podalpski Deliverance. Toliko o vrhunskosti. In slovenskost? Ravno s slovenskostjo postane naša idila res dobra. To bi formuliral takole: slovenskost v filmu v Idili preide iz formalne v vsebinsko.

Kaj s tem mislim. Ona pregovorna slovenska filmarska lesenost, jezik, tuga, akcijska impotenca itd., kakršne so polni npr. Vojnovićevi Čefurji, je v Idili tako rekoč umrla. No, ne čisto povsem, ker nad jezikom še zmerom neizrečeno bdi ona nelagodna nekompatibilnost med pisano in govorjeno besedo, tokrat ne toliko v sami izgovorjavi kot v tem, kako se mestoma še preveč trudijo, da bi govorili, kot se govori. Toda slednje so nianse, ki jih na jezik neobčutljivo uho niti ne zazna.

Nadaljujemo s tezo: praktično vse topo nelagodje, vtkano v bit, samo berljivost slovenskega filma, je v Idili izničeno, zato lahko pravo slovenstvo in vsa njegova kakšnost v filmu šele zares zacveti iz nerodne kontekstualizacije v sam tekst, iz zablodelega formalnega presežka v neobremenjeno sebstvo. Iz forme v vsebino. Tu pa se razpre s filmsko fantazmo neobremenjena paleta vsega slovenskega, prekarnost, želja po capljanju za zahodom, sonce, alpe, gozd, pitje in predvsem – šnopc.

Je še kje drugje kot pod podalpskimi sončnimi žarki mogoče, da degenerirani hillbillyji, stereotipni antagonisti svetovnih grozljivk, iz ljudi, ki jih objestno in z bebavo naravno nujo mučijo in morijo, kuhajo – šnopc. Te ekranizirane mokre sanje slovenskega alkoholizma so postale temeljni kadri, po katerih bo poslej naše posebne slovenske načine možno snemati, ne da bi pošast slovenstva vnaprej goltala kader za kadrom ter sliki onemogočala pravo pripovedovanje.

Novi val slovenskega filmskega jezika ima prek Idile svoje utelešenje v Nini Ivanišin, malone brandovskemu ali deanovskemu liku, babi z jajci, katere notranja vrenja so scela avtentična, osamosvojena, berljiva, brez vsakršnega balasta, ki bi štrlel onstran filma. Redkobesedna in metodično čuteča. Čudovit, ogaben, katarzičen konec, ki v domovini in širše postavlja nove standarde, jo zmaličeno ovekoveči za zmerom. In seveda Francl, novi filmski prvak. Lotos Vincec Šparovec, bravo, ves svet lahko po novem trepeta pred slovenskim kmetavzom, njegovo sekiro in šnopcem. Res je, Franclu še nben ni pobegnu. Niti slovenski film ne.