Junaki našega časa

Stal je tam, z zastavo v roki in žarom čisto sveže mladosti v očeh. Za svobodo. V prihodnost. Odločno in predrzno. Na naslovnici ene tistih najbolj branih revij sredi zelenih pariških bulvarjev.

Marwann je 14-letni Parižan, potomec tretje generacije tunizijskih priseljencev, del petične salonske buržuazije, in se je zgolj po naključju izvil iz njene srede, v divjem plesu najstniškega zanosa, ne da bi se sploh zavedel, del česa je s tem postal. Na drugi strani Sredozemlja se namreč godijo prvi dnevi tunizijske jasminove revolucije, ki je na prelomu iz 2010. v 2011. leto odnesla diktatorskega predsednika Ben Alija in postala prva znanilke arabske pomladi.

Marwann, kot da bi črpal svoj navdih iz byronsko-pečorinskih junakov romantične revolucije nekega minulega časa, postane, predvsem v upanju na osvojitev srca ljubljenega dekleta, prvi zagovornik in mali junak v malem svetu svojih sošolcev, ponosno ponavljajoč očetove besede: »Danes ima arabski svet nalogo. To, da sanja prihodnost in jo izpolni. Prišli smo do zgodovinskega trenutka, ki pa je predvsem romantičen trenutek«. Stavek, ki je v živahnem klepetu mladostnikov sledil tistemu o najboljši in najnovejši znamki superg.

Celovečerni prvenec režiserja Ramzija Ben Slimana Moja revolucija (Ma révolution, 2016) povede stran od krvavih okopov in barikad tiste »velike zgodovine«, kot jo zarisujejo npr. mediji, ter v lahkotno-komičnih obrisih kaže na njene podstati, na zgodbe malega človeka, za katerega je še tako »resna in velika« situacija zgolj situacija življenja in vsakdana, skozi katerega se je tako ali drugače primoran prebiti. Z dejanji, katerih junaštvo se kaže kot relativno dani situaciji in mestu dejanja.

Resnično junaštvo mladega kvazi-revolucionarja se znajde pred preizkušnjo, ko se, v zgodbovno sicer šibko motiviranem preobratu, Marwann s starši preseli v Tunizijo, kjer se njegovo besedičenje zdaj sreča z besednimi realijami. A če ima film na tem mestu možnost za prehod v temačnejši diskurz razbijanja sanj in padec junaka v resničnost, se zgodba v žanru mladinske pravljice preobrne in Marwann ob »pomočniku«, ki se v njegovi zgodbi kaže kot stric, vrne nazaj k svoji princesi.

Moja revolucija je tako predvsem sodobna romantična pripovedka, ki ne le s strukturnimi elementi narativa, temveč tudi s filmskimi, kot je predvsem uporaba glasbe, prinaša svež, a ne zares revolucionaren vetrič zgodnje mladosti, v katerem bolj kot velika zgodovina cvetijo majhni cvetovi junakov našega časa.

Če je otvoritveni film 2. Mednarodnega filmskega festivala za mlade Film na oko festivalsko vzdušje zastavil iz pravljične note, pa je v predstavljenem filmskem naboru moč najti povsem drugačne zgodbe junakov našega časa. Izstopa predvsem nabor filmov z aktualno družbeno perečo tematiko, ki se zarisujejo v kontekstu Bližnjega vzhoda. Tak je tudi zmagovalni festivalski film Mina (Mina Walking, 2015), celovečerni prvenec kanadsko-afganistanskega režiserja Yosefa Barakija. Režiser na ulicah Kabula spremlja 12-letno Mino v boju za vsakodnevni kruh, ki ga deli z dementnim dedkom in narkomanskim očetom. Psevdo-dokumentarni slog, ki ga krepijo naturščki in dejstvo, da je bil film zaradi neizdane dovolilnice za snemanje posnet v gverili, večinoma kar s streh in stranskih kotov kabulskega bazarja, prepletajo poetični elementi barvnih razporeditev znotraj posameznih kadrov in daljši, počasnejši prizori, ki odsevajo slog revnih predmestij zahodnega sveta bratov Dardenne.

Družbena kritika se v film vpleta skozi zgodbovne zaplete – od pomena izobrazbe (predvsem za ženske), otroških porok, otroškega dela, vprašanja volilne pravice itd. A bolj kot s temi standardnimi okruški družbeno-kritičnih idej film uspeva skozi svojo glavno junakinjo, ki se v svoji odločnosti za življenje sicer bori za zvezdne utrinke po boljši prihodnosti, vendar, za razliko od Marwanna, ostane junakinja tega filma na trdnih tleh, saj v njenem svetu ni časa in prostora za boje z mlini na veter.

Podobno usodo delijo tudi junaki in ustvarjalci filma Življenje ob meji ((Life on the Border, 2015) iranskega producenta, režiserja in aktivista kurdskih korenin Bahmana Ghobadija, ki v svojih filmih sicer slika predvsem življenje Kurdov na severu Iraka in v Siriji. Življenje ob meji pa je poseben projekt, zbirka osmih kratkih filmov, posnetih v begunskih taboriščih v okolici Kobaneja in Sindžara, v katerem je režiser z ekipo sodelavec 25 kamer predal v roke otrokom, ki so na filmsko-scenarističnih delavnicah spoznavali osnove tega medija, najboljše pa je nato združil v film.

Kratki filmi v dokumentarističnem okviru delujejo po principu oživljanja, re-enactmenta [rienektmenta] osebnih zgodb, izkušenj in občutij otrok in so v svoji naivni perspektivi, kar v tem primeru ni mišljeno kot negativno, neizprosno iskreni. Predstavljene zgodbe so za dane razmere izjemno poetični odlomki, metaforične alegorije življenja v taborišču, kjer iz dneva v dan životarijo predvsem tisti premladi in prestari za prve bojne linije, ki so jih pregnale iz njihovih domov.

Kjer ni ne vode, kjer je pot do zdravnika potovanje in je čakanje na pakete zdravil, ki padajo z neba, do absurda tragikomično resničen godotovski moment, otroci delujejo kot edini preostali vir življenjskosti, ki radovedno in še vedno z upanjem zrejo v svet. Tako so dejansko, če sežemo preko okvirov filma, pisali in klicali tista velika politična imena v Nemčijo in Ameriko, da priskočijo na pomoč, rezultat pa je seveda pričakovano znan.

Zgodbe, ki jih predstavljajo, so posnete iz njihove lastne perspektive in tako večkrat, predvsem v grozovitosti vojnega in begunskega vsakdana, na najhujše zgolj namigujejo, kot v enem od filmov posredno pravi njegov pripovedovalec - premajhen sem, da bi izvedel resnico, a v njeni morbidni silovitosti jo prav gotovo v ozadju čutimo vsi.

Da naivnost kot izhodiščna pozicija ni enaka nevednosti povedno prikaže kratki film Ronahi Ezzadin Naš film je boljši, ki na skorajda metafilmski način ironično, če ne celo absurdno preigrava dane situacije. V taboriščnem kinu namreč vrtijo film, kot pravi ena od starih gospa – daj pusti, to je vendarle njihova edina zabava -, a ta oznaka »zabava« kar nemo obstoji v zraku ob dejstvu, da je ogledani film Ostrostrelec Clinta Eastwooda in filmsko vojno dejansko preglasi tista, ki se dogaja zunaj filmskega in šotorskega platna.

Če se prva polovica izbranih filmov posveča predvsem realijam taboriščnega življenja, se druga preveša v poetične zgodbe o hrepenenju po miru in vrnitvi nazaj domov. Sklepni kratki film Gorska serenada je idilična pastorala, ki prejšnje rjavo-sivkaste pokrajine taborišča zamenja za zelene travnike in polja, iz katerih tiho raste mogočno gorovje. Gorska serenada je film o trubadurju, ki je napisal pesem za domovino in išče dekle z najlepšim glasom, da bi to odpelo. Ko končno najde Zohour, ta v grozi sveta, ki ga živi, noče več peti. Iskanje tega izgubljenega glasu se metaforično izpisuje kot iskanje domovine, hrepenenje po vrnitvi in lepoti, ki se v bukolični sklepni sceni hoče zastaviti kot upanje, da se to kmalu zopet povrne.

Filmski napovedniki:

Moja revolucija (Ma révolution, Ramzi Ben Sliman, 2016):

https://www.youtube.com/watch?v=2tlTO_xmnTY

Mina (Mina Walking, Yosef Baraki, 2015):

https://www.youtube.com/watch?v=eTz57cd09k4

Življenje ob meji (Life on the Border, Hazem Khodeideh, Basmeh Soleiman, Sami Hossein, Ronahi Ezaddin, Diar Omar, Delovan Kekha, Mahmod Ahmad, Zohour Saeid, Bahman Ghobadi, 2015):

https://www.youtube.com/watch?v=VOMo-84DoNY