Kako je Kurde rešil kamen, ki je padel z neba

Ta vikend se je v sončni Izoli zgodil 14. festival Kino Otok. Med filmi, ki so bili na festivalu prikazani, je močan vtis na publiko napravil film Meteorji, v katerem se režiser posveča kurdski problematiki. Kurdsko vprašanje je pereča tema svetovne politike, ki jo vsakodnevno zasledimo na vseh pomembnejših medijih. A mediji ne povedo vsega, saj je dostop do kurdskih območij v Turčiji zaradi turških notranjih mej novinarjem omejen. Za njih je vstop na območje oblasti Recipa Tayyipa Erdogana in postavljanje le-te pod vprašaj življenjsko nevarno.

Režiser in pisatelj Gürcan Keltek predstavi črno-belo dokumentarno epopejo Meteorji, ki jo sestavlja cikel šestih delov in prolog. Neuveljavljen režiser doseže tisto, kar bi lahko poimenovali čudovit moment kinematografije, za katerega se mnogi ustvarjalci trudijo celo kariero. Kaj je v filmu, ki nam predstavi zatiranje ljudstva in vojno, tako čudovitega?

Dogajanje je umeščeno v Turčijo po obdobju prekinitve ognja in dveh let in pol pogajanj med Turki in Kurdi, čemur je sledila tretja faza kurdsko-turškega konflikta. Poleti 2015 se je slednja pričela zaradi umora turškega vojaka s strani domnevnih članov Kurdske delavske stranke. Turčija je v vzhodi Anatoliji takoj izvedla največjo vojaško operacijo v zgodovini te pokrajine. Mediji o teh operacijah niso poročali v nobenih uradnih poročilih. Edini vir informacij so živi tokovi skoraj statičnih videoposnetkov, ki so jih na internet anonimno naložili lokalni prebivalci, živeči v mestih s strogimi policijskimi urami. Prav te posnetke režiser uporabi kot rdečo nit filma. V Meteorjih se spopadi in nemiri nadaljujejo nekaj mesecev, vendar se vse spremeni, ko prav v tej regiji začne padati meteorski dež. Božanski poseg ali naravno naključje?

Film združuje elemente dokumentarnega filma, eksperimentalnega filma in fikcije. Kljub oznaki dokumentarni film je ta prepojen z liričnostjo glavne protagonistke Ebru Ojen Sahin, mlade kurdske igralke in pisateljice, ki s svojo poetično naracijo poda svojevrsten pogled na politično dogajanje. V filmu prebira odlomke iz svojega najnovejšega romana The Vaccine.

Prizori z Ebru se vedno odvijejo za zidovi napol porušenih hiš, v intimnem okolju njenega doma, prestreljenega in porušenega v vojaških spopadih. Kolektivnega trpljenja Kurdov ne predstavi v obliki epskega trpljenja, ampak se ga loti počasi, zadržano, z besedami, ki so ji drage, z izseki iz njenega življenja oziroma romana. Ta poetičnost je razbita v trenutkih, v katerih jo zaskrbi, ali bo zaradi bombardiranja lahko odšla v službo. V intimne posnetke njenega obraza, ki jih spremlja njen glas, vnese realnost, probleme, ki so tukaj in zdaj in nas spominjajo na zaskrbljenost Evropejcev, ki bodo zamudili v službo zaradi gneče na cesti. Režiser ne prikaže, kako so vojaški spopadi za te ljudi postali vsakdanjost. Na ta način celotno travmo življenja civilistov na vojnem območju predstavi kot nekaj, kar je zagrešila naravna nesreča, in ne človeška objestnost.

Nekakšno razodetje predstavlja peto poglavje, naslovljeno Meteorji, v katerem so prikazani posnetki omenjenega meteorskega dežja, ki je novembra 2015 padel na jugovzhodni del Turčije. Meteorji prevzamejo vlogo organskega arhiva, kapsule za shranjevanje podob na Zemlji, preden se te zbrišejo iz posameznikovega spomina. Seveda ne govorimo o dejanskem konfliktu, ampak o znakih in simbolih, ki so ga zaznamovali, npr. pištole, tanki in neposredne posledice konflikta, denimo luknje, ki jih je v zidovih pustila brzostrelka. Film, ki presega svojo umetniško vrednost, tako služi kot kolektivni protetični spomin.

V filmu so trenutki, v katerih je resničnost popolnoma izkrivljena in prežeta z dogodki, ki bi lahko pripadali le fikciji. Opazna je absurdonst posnetkov narave in divjih koz, ki jih kamera opazuje skozi povečano lečo ter spominja na ostrostrelce, ki nadzorujejo kurdske ljudi in regije, aludira celo na višjo silo. Meteorji presegajo meje dokumentarnega žanra; v film je integriran politični komentar, ki se konča s filozofskim in skoraj nadnaravnim vprašanjem obstoja, ki ga določajo "oči in ušesa pozabljenih bogov". Eden tistih neprepogostih filmov, ki nam prikaže, kako je resničost neverjetnejša od vsake fikcije.