Kako memati že neštetokrat memano?

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja sta, poleg razpada Sovjetske zveze in ostalih socializmov, zaznamovali dekadentna rejverska, zabavljaška, televizijska in internetna kultura ter splošna postmoderna miselnost a la »stran s politično emancipacijo, bavi si raje novega walkmana«. Vso to evforijo hiperrealnega late stage kapitalizma je tihoma prečila bojazen pred nebrzdanim tehnološkim razvojem in nastankom novih oblik izkoriščanja, kot so se izkristalizirale v podobi nevrotičnega, odtujenega beloovratniškega kiberproletarca, ki stisnjen v malo kockasto pisarnico priden kot mravlja radi za svoje korporativne gospodarje. Duh te družbe je na prelomu tisočletja, ko se je pojavila še apokaliptična napoved konca sveta v obliki teorije zarote Y2K, po kateri naj bi nas računalniki z vstopom v leto 2000 zaradi nezmožnosti procesiranja štirimestnih datumov vrnili sto let nazaj in povzročili kaos, zajel prav prvi del trilogije The Matrix.

The Matrix je kot artefakt kiberpankovske subkulture s prikazom morastih strojev, ki se hranijo na človeškem životu, ujetem v kvaziidilični simulirani realnosti, še zaostril neprijetno simbiozo med tehnologijo in človeštvom,  ki  so jo prikazovali Ghost in the Shell, Neuromancer  ali pa Akira. Filozofski dualizem med virtualnim in resničnim svetom, katerih simbol sta »red in blue pill«, tehnološka inovativnost pri snemanju, kot se kaže v prizoru Neovega izogibanja nabojem v sekvenci Bullet Timea, in pa siceršnji, oko božajoči digitalizirani pretepaški in akcijski izseki med Agent Smithi kot varuhi statusa quo in upornimi kiberpankovskimi odpadniki v črnih ledercah so The Matrix z leti povzdignili na piedestal znanstvenofantastične klasike, njene najbolj zapomnljive prizore pa redno reciklirajo internetni memači.

Ko je Warner Bros. tako najavil obuditev franšize z naslovom The Matrix Resurrections, ki je lani decembra izšel v režiji Lane Wachowski, so imeli na koncu jezika vsi vprašanje zakaj? Kaj nam nov del The Matrix danes, v svetu, ki čedalje bolj postaja ciničen simulaker njenega univerzuma, sploh še lahko ponudi? Ali nas nista že The Matrix Reloaded in The Matrix Revolutions z glavo lomečimi filozofskimi vpraševanji zapletla v gordijski vozel, ki bi ga bilo nesmiselno presekati z izumljanjem novih, še bolj bizarnih teorij in razlag?

V The Matrix Resurrections še vedno spremljamo življenje Keanuja  Reevesa v vlogi Thomasa Andersona, hekerski alias Neo, ki pa v neimenovani firmi pod japijskim menedžerjem Smithom, igra ga Jonathan Groff, tokrat blesti kot uspešen razvijalec video iger. V računalniško kodo njegove trilogijske kreacije, seveda imenovane The Matrix, se nekega dne infiltrira aktivistka uporniškega undergrounda po imenu Bugs, simulira jo Jessica Henewick, skupaj z Yahyo Abdulom-Mateeno II v vlogi ikoničnega Morpheusa, bivšega vladnega agenta. Upornika skušata Thomasa izvleči iz življenja konzumenta modrih tablet, a nejasna in pogosto zafecljana rdeča nit zgodbe kot glavnega antagonista prigode prikazuje Neovega psihiatra, znanega zgolj s psevdonimom Analitik, ki Nea poskuša prepričati, da trpi za hudo psihotično epizodo, v kateri redno izgublja stik z realnostjo.

Tehnično The Matrix Resurrections glede na svoje predhodnike ni nič novega, še več, zdi se, da v mnogih ozirih nazaduje. Če je prvi film postavil nepremakljive mejnike na področju posebnih učinkov in tega, kar je bilo mogoče vizualno sproducirati, Resurections ne more več presenetiti s svetom, nasičenim z računalniško generiranimi podobami. Ko se prične akcija, se včasih zdi, da je kar nalašč režirana zelo leseno in neprepričljivo, kot neke vrste samoparodija na vznemirljivo fluidnost prizorov v originalni trilogiji. Film posledično ne vsebuje scen, ki bi se vtisnile v betice gledalcev in o katerih bi ti lahko premišljevali še dneve, kakršne so bile denimo podzemni rejv v gigantski jami ali pa napeti fajti med uporniki in neštetimi mašinami.

Lana Wachowski skuša Resurrections od predhodnikov ločiti predvsem z metanarativom, ki prevprašuje veljavo matričinega univerzuma. To se velikokrat dogaja prek krindži nanašanja na značaj simbioze med ljudmi in stroji in na vprašanja, kaj se je sploh zgodilo z Neovim truplom po tretjem delu, kdo sploh je agent Smith in, seveda, kaj je resnično. A kot pričakovano nikoli ne dobimo želenih odgovorov, samo recikliranje prizorov iz predhodnikov. Na veliko bolj premeten in humoren način poskuša Wachowski prikazati The Matrix kot kulturni produkt, kot produkt kapitalističnega načina produkcije. Ta podton zgodbe pokaže v odnosu med Neom in njegovim menedžerjem, šefom Smithom, ki z, ne se jebat, Warner Bros. sodelujeta pri produkciji nove igre The Matrix in se s svojo ekipo razvijalcev sprašujeta, kako bi lahko pritegnila pozornost oboževalcev. Kopica scenarističnih vložkov in lesenih prizorov, s katerimi se srečamo v filmu, v nas povzročajo kognitivno disonanco, da preizprašujemo smiselnost obujanja prenekaterih filmskih klasik. Toda navsezadnje se lahko vprašamo tudi, ali ni to namerna gesta avtorjev, s katero prikazujejo delovanje filmske industrije in trga, ki brenka na čustvene strune svojih potrošnikov?

Gledalci, ki so od Lane Wachowski pričakovali, da bo, v maniri novega Spider Mana ali pa Jurassic Parka posnela še eno prežvečeno »klasiko«, bodo torej razočarani. The Resurections je samozaveden kup dreka, ki bo s smradom odgnal vse bolj resne fene originalne trilogije, pri drugih pa bo zaradi svoje neumne vulgarnosti izzval krohot. Seveda bi lahko zaključili, da je to posledica cinizma, če ne zgolj režiserkine lenobe, morda pa je navsezadnje le sredinec njenemu šefu, Warner Bros., ki skuša z obujanjem zombijev dokončno zmasakrirati zapuščino njene največje mojstrovine. The Resurrections torej ni toliko dejanski film kot komentar stanja trenutne filmske industrije: v vsej revščini domišljije in odsotnosti novih igriških, producentskih in režijskih obrazov ter pod zakonom potrošniške družbe ji nazadnje ne preostane drugega, kot da se loteva neskončnega recikliranja klasik. Nekako tako, kot ugotavlja Morpheus v filmu: »Nič tako ne ublaži našega notranjega nemira kot malo nostalgije.«

Red pillal vas je Matej.