KOITUS 3D

„Skrivnosti nas naredijo močnejše.“ „Ne, skrivnosti nas naredijo mračnejše.“ Takšen je kontrapunkt v dialogu moški-ženska med sprehodom po pariškem pokopališču glavnih protagonistov najnovejšega filma Gasparja Noéja. Medtem ko se kamera sprehodi v ozadje stopnjevanja izraza ljubezni, v ospredje stopi vizualna prevara. Žarkost nežnega soft porna v moderni 3D prezentaciji, ki omogoča voajersko perspektivo gledalca.

Noé, ki je seksualne prizore večinoma posnel iz vrha in tako v kader zaobjel vse udeležence, je s tem izničil enostransko gledišče pornografskih posnetkov seksa, ki upodabljajo dominantno pozicijo moškega. To ves čas poudarja tudi glavni moški lik, Murphy, ameriški študent filmske režije, ki si želi na platno prenesti sentimentalno spolnost. Brutalno eksperimentiranje, ki smo ga bili deležni v filmih Sam proti vsem in Nepovratno, se v Ljubezni zreducira na banalnost. Redukcija nekaterih elementov iz prejšnjih stvaritev, kot so narativni tok Murphyjevih misli in časovni preskoki, je zlepljena z referencialnim kubrickovskim stilom igranja s svetlobo in kadriranja kot v predzadnjem filmu V praznino.

Režiser drugače kot v filmu V praznino subjektivni pogled zamenja za frontalne posnetke in posnetke v zadnji reženj glave. Šele tako 3D grafika omogoči gledalčev vstop v Murphyjev svet. A v njegovi ameriško orientirani glavi ni prave povezave, njegova narava je še vedno skregana s francosko mentaliteto brezsramne razpuščenosti. Kot reče Murphy sam, da ima kurac samo eno vlogo - to, da fuka. In on je vse zafukal. Ironično pademo na poceni igranje z njegovim imenom.

Skozi mladostno podoživljanje zaljubljenosti se njegova naracija porazgubi v nekem času brez predsodkov in omejitev, v katerega se ne more vrniti. Razpetost med dvema ženskama, poželjivo Electro in požrtvovalno Omi, med fantazijsko ljubeznijo in realnostjo, v katero ga je pahnila prav izpolnitev seksualnih želja. Klišejska napeljava na misel, da fantazije po navadi rezultirajo v obžalovanja. Natanko takšno je Murphyjevo premlevanje in obujanje spominov na Electro.

Murphy, ki ga okorno upodablja Karl Glusman, in Aomi Muyock kot simptomatično naivna Electra sta mlad zaljubljen par, ki gre skozi vso intenzivnost razmerja. A vse se kadrira v spolnost, ki sicer odstopa od osladnih norm, kot so par nogic, pokritih udov in pillow talka. Namesto tega se zgodi dolgi ménage à trois z ljubko sosedo Omi. Osvežitev, ki traja do te mere, da nas ne zanima več; še več, rockovska glasbena podlaga odtoči tudi zadnjo kri iz erektilnih tkiv.

Prizor, ki ponazarja fantazijo, je sprožilec, ki vodi v razpad največje ljubezni. Preko impliciranja režiserjevega imena v imenu Murphyjevega otroka do permutacij v imenu lastnika pariške galerije je viden prenos osebne note Noéja v film.

Noé poleg ekstenzivnega ljubljenja izrabi 3D, da na platno ejakulira v občinstvo, s tem pa pozablja na ejakulacijo čustev. Za umetniško ekspresijo namreč prikriva nepoglobljeno strukturiranost Murphyja in Electre. Poenostavljeno metanje prisiljenih stavčnih sintagem v obraz, uživanje drog, poživitev v obliki svingerskega kluba in neprepričljiva igra v verbalnih prizorih ne omogočajo veznega tkiva za pravo dinamiko dveh zaljubljencev.

Nedvomno je Ljubezen zelo osebni projekt. Ne zgolj filmski, Noéjev, temveč človeški. Vsa transparentnost odnosov, ki v takšni meri še ni bila prodana v mainstreamovske kinodvorane, dokazuje prikaz interpretacije seksualnosti. A v vseh zmogljivostih tehnologije, toplote barv, snemalne tehnike itd. imamo pred seboj vseeno sliko, ki ji lahko prisostvujemo zgolj kot opazovalci. Kar film ne more zaobjeti, je aktivna vloga, dotik, ki tako kot v realnosti pripelje tudi do seksualnih scen v filmu. Element enigmatičnosti filmskih klasik, kjer se izprašujemo, ali se je seks res zgodil ali ne, nadomesti nekakšen tutorial ljubljenja. Obe opciji prikazovanja spolnosti se tako lahko prevesita v razočaranje ali dolgočasje. V primerjavi z bolj eksplicitno ranljivimi prizori v Noéjevih prejšnjih filmih je v Ljubezni tvegal, da se gledalec vsega naveliča.

Vodljivost režiserja izpade pretenciozna, kot da občinstvo verjame v pravljice, da smo na svet vzniknili kot gobe. Vpeljava enačbe seks je naravna stvar, ki jo je treba posneti, pozablja, da mamljivost fotografske percepcije ne more nadomestiti samega dejanja. V primeru, da bi filmu izrezali vse prizore seksa, bi dobili votlo melodramo. V značilnem izmiku klasični narativi in nelinearnosti pripovedovanja zgodbe, ki je tu sekundarna, je skušal prodati lepoto ljubljenja. A v teh 135 minutah se zdi, da ne gre več za ljubezen. Ne gre niti za sentimentalno spolnost, ne za trdo pornografijo ali estetsko erotiko. Gre za dobro zrežirano zabavo, ki pa se kljub mojstru fotografije Benoîtu Debieju in njegovi 3D manipulaciji zreducira na coitus interruptus.