"Kok more bit izi, če si večina"

1786: Pennsylvania, ZDA, postane prva država, ki za sodomijo uzakoni smrtno kazen. V roku nekaj let ji sledijo tudi vse ostale ameriške kolonije.

1791: Francija po revoluciji. Skupaj z Andoro sprejme zakon, ki sodomije ali drugih ne-prokreativnih spolnih odnosov ne kriminalizira več. Francija postane prva zahodnoevropska država, ki je dekriminalizirala homoseksualni odnos med konsenzualnimi odraslimi.

1896: V Berlinu začne izhajati prva gejevska revija Der Eigene. 1922 se na Nollendorfplatz v Berlinu na prvih gejevskih demonstracijah zbere 400 homoseksualcev.

1961: Illinois, ZDA, postane prva država v Ameriki, ki dekriminalizira sodomijo.

1980-ta leta: Jugoslavija. Ljubljanski klub K4 postane prvi klub, ki organizira večere za istospolno usmerjene.

1998: V Sloveniji postane prepovedana kakršnakoli oblika diskriminacije na delovnem mestu na podlagi spolne usmerjenosti.

2006: Registrirana istospolna partnerska skupnost postane zakonita, toda z omejenim dedovanjem.

2011: Državni zbor Republike Slovenije sprejme Družinski zakonik, v katerem ima partnerska skupnost enake pravne posledice kot zakonska zveza. Civilna iniciativa pod vodstvom Aleša Primca s pomočjo RKC zbere podpise za referendum o Družinskem zakoniku in izvaja kampanjo, ki temelji na nepreverjenih podatkih in zavajanju. Zakon je naknadno zavrnjen.

2015: Državni svet izglasuje Zakon za legalizacijo istospolnih porok. Isti nasprotniki zakona kot pri Družinskem zakoniku se preimenujejo v iniciativo Za otroke gre ter skupaj z RKC ponovno vložijo pobudo za izvedbo referenduma. Zakon na referendumu ponovno pade.

Z odločanjem večine o pravicah manjšine se je do danes ukvarjalo ne le nešteto posameznikov, katerih življenja so bila zaradi tega otežena, ampak tudi že nekaj domačih filmskih ustvarjalcev. Že leta 2016 smo lahko na festivalih gledali dokumentarni kratki film Jureta Dostala, Ljubezen je bolezen. V njem smo spremljali prostore vodstva kampanje Čas je za, na večer 20. decembra 2015. Krajše filmske forme so lažje in hitreje obvladljive in zato primernejše za hiter odziv, predvsem ko je govora o družbenopolitičnih tematikah, ki to zahtevajo. Celovečerni film Odraščanje Siniše Gačića in Dominika Menceja, ki se ukvarja s podobno – a razširjeno – vsebino, je platna kinodvoran ugledal šele letos. V nekaterih medijih je doživel že precejšen uspeh, na trenutke verjetno pretiran in poveličevan na podlagi imen ustvarjalcev.

Avtorja sta se filma lotila reportažno. Brez pripovedovalca, brez arhivskih posnetkov, ki bi ponujali retrospektivno videnje, brez uporabe animacij, nenazadnje tudi brez podpisov imen vključenih. Priča smo voajerskim razglednicam življenja dveh mater, ki živita v zunajzakonski skupnosti. Njuna zgodba se začne z rojstvom malega Tiborja, ki poskrbi za enega redkih odstopov od posnetkov, ki spremljajo dele življenj mater: za razliko od vsevednega opazovalca vsake toliko »skočimo« tudi v dojenčkovo kožo. On svet še vedno vidi zelo megleno in omejeno, njegov pogled pa je predstavljen v prvi osebi oziroma v prvi kameri, če se malo hudomušno pošalimo.

Skoraj bi lahko rekli, da gre za Facebook dokumentarec. Ob razhodu mater na različne prostorske lokacije lahko sočasno spremljamo njuno življenje. Vsake toliko pa sledi še pogled malega Tiborja, prevlečen s pravljično nežnim sepija filtrom. Fokusiramo se na njuno osebno in ne profesionalno življenje, posledično so v ospredju odnosi. Do matere, do skupnosti za ustvarjanje kampanje pred referendumom, do otroka, ene matere do druge, sosedov, sorodnikov in prijateljev. Zdi se, da sta ustvarjalca s pohodi po tedenskih nakupih, dojenjem, pripravljanjem večerje in podobnim želela prikazati »normalnost« in povprečnost družine z istospolnima partnerkama.

V borbi s stereotipi, namenjenih širšemu občinstvu, je treba omeniti, da spremljamo življenje dveh mladih in na pogled privlačih lezbijk, ki se, razen z referendumom, na videz ne ukvarjata s sorodnimi tematikami LGBTQ+ skupnosti. Ob izogibanju tipskim oblikam posameznikov med predstavniki homoseksualcev, ne moremo reči, da se je to uravnoteženo posrečilo tudi na drugi strani, če je ta namen sploh obstajal. Nasprotniki družinskega zakonika so v filmu prikazani izrazito primitivno in smešno. Ne pozabimo, da je proti zakoniku glasovalo 394.482 volivcev, zato bi lahko pričakovali večplastnejši prikaz.

Prvič se z nasprotniki srečamo v obliki rdečeglavega pijanca, ki se opoteka čez Prešernov trg med mirnim protestom kampanje Čas je za. Naslednjič se z njimi srečamo na soočenjih v televizijskih hišah, kjer ste njihov nastop prav gotovo že videli. Drugo soočenje, s slepomišenji, hormonskimi motilci v zraku in Romanom Vodebom, ki ima že na svoji domači spletni strani napisano, da »ve več kot drugi«, pa morda bolje, da razumemo kot javni umetniški performans in ne kot učno gradivo. Prikaz »druge strani« je najuspešnejši ob prizoru srečanja ene od mater in enega od očetov na POP TV-ju. V njem smo lahko priča primeru, kako se lahko pogovor o vozičkih in dojenceljnih izza kamer spremeni v grozeče nestrinjanje pred njimi.

Film lahko vsebinsko razumemo kot psihološko dramo ali izobraževalni dokumentarec. Nekaterim je zgodba že jasna, drugi bodo ogled preprečevali vsaj mlajšim od 18-ega leta. In prav zaradi te »druge strani« se zdi škoda, da nista avtorja ubrala bolj uravnoteženega in heterogenega pristopa za prikaz obeh strani. Takšna narativa bo težko sprožila premislek pri nasprotnikih zakonika, prej lahko pričakujemo povečanje gneva in razkol.

Kot pravita materi v filmu: »Nekdo se mora izpostaviti.« Za konec pa še mi izpostavimo to, da ima celovečerni film naproti kratkemu Ljubezen je bolezen - omenjen na začetku recenzije - seveda svoje odlike, predvsem v obliki epiloga. Žalosten izid referenduma, ki bi ga moralo če ne Ustavno, pa vsaj Evropsko sodišče za človekove pravice, prepovedati, ne pomeni konca življenja za LGBTQ+ posameznike, kot morda sugerira kratki film. S par izjemami optimističnih monologov ob koncu. Konec tokratnega filma – spoiler alert! – nam pokaže, da je vse enako kot prej. Drevesa in spermiji po božični Ljubljani rastejo naprej vsako leto. Tudi otroci rastejo. Le pravice ne.