Ma, kar boli, no

Na festivalu Liffe smo si prejšnji torek lahko ogledali tretji in poslednji sklop kratkih filmov, naslovljen Evropa na kratko. Filme sta izbrala Peter Cerovšek in Matevž Jerman. Na sporedu so tokrat bili: Naya iz Nizozemske, Stric Tudor iz Moldavije, Poslednji dan patriarhata iz Češke, Plavalec iz Švedske in Arka iz sosednje Hrvaške. Do izraza je prišla predvsem celostna izkušnja dogodka – vrstni red nabora nas je, kot bi nas držal za roko, popeljal iz globočin obupa do najbolj prisrčnih nasmeškov. Kot ponosno najbolj jedko-ciničen radio v Sloveniji bomo pod drobnogled seveda vzeli najmračnejšega v naboru.

Groza Strička Tudorja ne pride odsekano. Spoznanje prihaja počasi. V glavi si prigovarjamo, da se bo zgodba vsak hip obrnila in spremenila svoj ton, medtem ko naše oči požirajo pekočo dihotomijo med vsebino in izgledom. A zgodba se ne obrne – namesto tega nadaljuje svojo pot s poetičnim tempom še dolgo po tem, ko nas zadane ključno spoznanje, ki nam obrača želodec ob nasmejanem, toplem obrazu strička Tudorja. 

Film sprva prikazuje daljše kadre stare hiše, za katero iz nediegetske naracije izvemo, da je hiša pripovedovalkinega otroštva. Posnetke, ki slikajo staro hišo in stare ženice, najprej spremljajo nedolžna vprašanja o pripovedovalkinem otroštvu. Pogovor se nato premakne na strička Tudorja, ki je do te točke s fotografijo večkrat prikazan kot topel, spokojen lik – skozi okno njegove sobe, recimo, ko spi, medtem ko ga v ritmu dihanja zakriva in razkriva plapolajoča zavesa. Vprašanja postajajo vedno bolj sumljiva, dokler nam ne postane jasno, da je striček Tudor pedofil.

Pripovedovalka ga sooča s tem in z zločini, ki ji jih je storil. Nonšalantni ton njunega pogovora – predvsem njegovi odgovori – so naravnost grozljivi. Striček Tudor namreč poskuša relativizirati svoja dejanja, ob čemer se nizajo podobe starinskih oken, vrat in sten, ki sugerirajo neko izkopavanje preteklosti. Spoj poetične slike in naracije nas sooča s pedofilom, ki ni le bavbav iz pamfleta, temveč živo in dihajoče bitje, s katerim lahko na svojo grozo celo sočustvujemo, dokler ga ne spregledamo. Če dobro pomislimo, smo si ob velikem planu Tudorjevega obraza dejansko v usta spustili eno mini bruhico. 

Ključen pa je zadnji kader filma. Ženska, za katero sklepamo, da je pripovedovalka, se nastavi dežju, razpre roke in se ozre v nebo. Pusti, da jo narava umije. Umije jo strička Tudorja in krivde, ki pravzaprav nikoli ni bila njena. Cel film tako postane epitom trnove poti, ki jo morajo žrtve spolnega nasilja nad otroki prehoditi ob soočanju s travmo – na poti do očiščenja. 

Gledalčevo nelagodje ob počasnem tempu filma lahko deluje kot vstopna točka k razumevanju trpljenja, ki ga skozi leta doživljajo žrtve. Večina teh, glede na statistike, ki jih navede film, o tem nikoli ne spregovori. Kar, glede na to, da gre za dokumentarni film, naredi celotno zadevo še bolj osupljivo in vredno hvale. Eden izmed najtežjih vidikov spregovorjenja o svojih travmah je namreč ravno deformirana, napak postavljena socialna stigma, ki doleti žrtve. Zato je dih jemajoč prvič že avtoričin pogum pri javnem izpostavljanju, drugič še bolj njen pogum pri soočanju s svojim storilcem in tretjič njena brezkompromisna pozicija pri tem soočanju, ki storilcu ne dopušča niti kančka utehe. 

Govor o tovrstnih travmah je v številnih krajih pod našim zahodnjaškim svobodnim soncem še vedno močno stigmatiziran kljub sijajnim žarkom svobode in pravice. Krivda se pogosto, kot je prikazano v filmu, še vedno implicitno vali na žrtve ali pa se dejanja relativizirajo, češ, “saj ni tako hudo”. A v resnici je. In ostro ter brezkompromisno stališče, kot ga pripovedovalka – avtorica – v dialogu zavzame do strička Tudorja, je edini pravi način in pravzaprav edini odgovorni način za prikazovanje tematike na velikem platnu. Jasno mu pove, da so njegovi zločini neodpustljivi in ne nasede njegovim poskusom geslajtanja. Striček vse skupaj namreč sprva zanika, a ob njenem vztrajnem vrtanju vanj priznava vedno hujša in vedno bolj zavržna dejanja. Vendarle se “žrtev” prek te konfrontacije izvije iz vloge žrtve. Je asertivna, čeprav na mestih vidno ranjena – majhen otrok, ki ga vmes vidimo na starih VHS-posnetkih, ko ga pretvorimo v zdaj odraslo avtorico, ne potrebuje več našega usmiljenja, temveč zaradi pomanjkanja osnovne človeškosti pomilujemo storilca – strička Tudorja.

A ob koncu projekcij moramo le vstati s sedeža Kinodvora in zapustiti dvorano. Ko odtli tisti prvi čik, nas ponavadi že dohiti realnost in dejstvo je, da kljub genialnosti filma in njegovega prikaza odnosa družbe do prizadetih ne moremo ostati drugega kot cinični. #Metoo obstaja na internetu, Stric Tudor pa na platnu in način, kako hrabre posameznike ob takšnih javnih izpovedih v realnosti gledajo mimoidoči, si lahko predstavljamo, ne bo bistveno drugačen. A vse vseeno ni črno. Film Striček Tudor v zadnjem prizoru, ki bo rent free živel v naših glavah, kondenzira sporočilo celotnega filma: žrtve se lahko umijejo vsega, tisti, ki pa se ne morejo umiti in katerih bi se – v nekem še bolj zahodnem in pravičnejšem svetu – morala držati vsa stigma, so storilci. 

V usta si je bruhal Lenart.