Mednarodna delavnica kratkega filma Luksuz produkcije

Filmska vzgoja je besedna zveza, ki jo danes slišimo skoraj na vsakem koraku po poteh slovenske filmske krajine. Prizadevanje, da se tovrstno izobraževanje uvrsti tudi na urnike učencev, je vsekakor na mestu in potrebno, saj je film, če nanj gledamo kot umetniško formo, kljub zavidljivi starosti iz pouka o umetnosti povsem izvzet. Prizadevanja Slovenskega filmskega centra in drugih tovrstnih organizacij so že obrodila sadove in v zadnjih nekaj letih smo priča nastanku številnih programov filmske vzgoje, ki krožijo po državi in mlade učijo in navdušujejo za film. Med pionirje filmske vzgoje pri nas pa prav gotovo sodi tudi krška Luksuz produkcija, ki pa za razliko od prej omenjenih programov mlade uči predvsem praktičnega znanja in ustvarjanja filmov.

Ena izmed glavnih dejavnosti Luksuz produkcije je tudi vsakoletna mednarodna delavnica dokumentarnega filma, ki je bila letošnje leto izvedena v Ljubljani. Okoli šestdeset udeležencev z različnih strani Evrope, od katerih je bilo skorajda pol povratnikov, je v dobrih desetih dneh skušalo v Ljubljani poiskati dovolj zanimive teme in jih ujeti v svoj dokumentarni film. Pri tem so jim z nasveti in osnovnimi informacijami pomagali mentorji. Letos so to bili Želimir Žilnik, Marko Cvejić, Incredible Bob, Nemanja Babić, v prejšnjih letih pa so pri nastanku filmov pomagali tudi Igor Bezinović, Boris Petković, Jure Černec. Že imena sama po sebi govorijo o zelo visokem nivoju delavnice, kar pa potrjujejo tudi filmi, ki vsako leto potujejo po številnih domačih in tujih filmskih festivalih in so ne nazadnje Luksuz produkciji leta 2013 na Festivalu slovenskega filma prinesli vesno za posebne dosežke.

Delavnica je za vse udeležence brezplačna, kar je v tujini prej izjema kot pravilo. Tako dejansko ni ovire, da se ne bi mogel vsakdo srečati s filmom, če si tega želi. To je nadvse dobrodošlo predvsem za tiste, ki želijo v prihodnosti nadaljevati študij na kateri od filmskih akademij. To se je pokazalo tudi v praksi, saj so na primer v nekem trenutku bili na ljubljanski AGRFT vpisani štirje nekdanji udeleženci Luksuzovih delavnic.

Letošnja bera filmov z delavnice je bila v petek premierno prikazana na vrtu Dijaškega doma Ivana Cankarja. Nastalo je devetnajst filmov, med katerimi ni bilo niti enega, ki bi bil slab. Nekaj jih je sicer imelo manjše težave tehnične narave, ampak večinoma so bili vsi filmi na nivoju, ki prekaša marsikatero domačo festivalsko selekcijo, da ne govorimo o povprečni letni slovenski produkciji kratkih filmov. Zagotovo pa si vsaj pet filmov zasluži in verjetno tudi bo doživelo festivalsko pozornost in doseglo širšo publiko.

Zanimivo je, kako udeleženci delavnice glede na to, da prihajajo iz drugega okolja, osvetlijo nek problem, ki je za nas, ki živimo v Ljubljani, povsem navaden in nezanimiv. Entuziazem in ta drugi pogled na neko problematiko prinašata svež veter v zgodbe, katerih jadra so v naših očeh že zdavnaj prazna, in tako lahko ti filmi zopet opozorijo na neko stvar, krivico ali osebo, ki bi ji bilo treba nameniti več pozornosti. Večina filmov, ki so nastali na delavnici, je pozornost namenjala prav ljudem in posameznikom. Zdi se, da je portret v pogojih, ko imaš malo časa, neznano ekipo in omejeno filmsko znanje, tista vrsta dokumentarnega filma, ki mlade najbolj pritegne in ki jo lahko tudi najlažje kontrolirajo. Toda opaziti je tudi premik v formalnem smislu, saj ti portreti niso več toliko dokumentarci govorečih glav, ampak se omenjena tehnika zamenjuje z drugimi, dodatnimi vizualnimi informacijami, ki skupaj s pripovedovalcem tvorijo neke vrste dialog. To je zagotovo tudi pokazatelj tega, da so nekatere ekipe že bolj vešče filmskega jezika ter govorjenja s podobami.

Filmski večer se je zavlekel pozno v noč, saj je bil program filmov dolg, pogovori po njih pa sproščeni. Avtorji filmov so imeli omejen rok in že vnaprej določeno uro oddaje filmov in marsikomu se je po nekaj dneh in nočeh kreativnega dela prilegel sproščujoč monolog s publiko, v kateri so poleg mentorjev z Želimirjem Žilnikom na čelu sedeli tudi Karpo Godina, Miroslav Mandić, Miha Černec in številni drugi pomembni in manj pomembni akterji slovenskega filma. 24. avgusta pa se na muzejski ploščadi Metelkova napoveduje tudi uradna premiera vseh filmov po končani postprodukciji v sklopu FeKK festivala kratkega filma.