Morske pokrajine evropske zavesti

In za vami bomo vrgli morje. Običaj več srednje- in centralnoazijskih držav, upanje na srečno vrnitev popotnika nazaj, v naročje domačega ognjišča. Modrikasti plameni krvavo razpenjenih valov Sredozemskega morja, ki je nekoč rodilo evropsko civilizacijo, proslavljeno z bleščečim geslom človečanstva, humanosti, človekovega dostojanstva - svobode, enakopravnosti in bratstva -, danes pa je njegova grobnica. Simbol prostranstva, svobode in upanja, ki metaforično in dobesedno kopiči trupla idej in ljudi v svojem naročju.

Ob svetovnem dnevu beguncev, ki ga vsako leto beležimo 20. junija, Slovenska filantropija pripravlja Festival migrantskega filma, letos med 16. in 19. junijem, ki te realnosti, predvsem prek nabora dokumentarnega, poveča in približa udobno nameščenemu gledalcu domače kinodvorane. Tokrat smo uspeli odlomiti le košček, četrtkov večer v Slovenski kinoteki, ki je na platnu razprostrl paleto treh filmov in ob njih ponudil še okroglo mizo z njihovimi ustvarjalci, ki vlečejo rdečo nit skozi problematiko beguncev, ekonomskih migrantov in prosilcev za azil na peščenih obrobjih Sredozemskega morja.

Lampedusa, danes metonimično-metaforično poimenovanje enega strašnejših strahov Evrope, pri tem predvsem njene birokratske različice, Evropske unije, je samo ena od vstopnih točk obravnavane problematike v srce, ožilje in živčni sistem stare celine. Sonce krvavo vzhaja tudi na vzhodu. Od zaprtja kopenske meje med Turčijo in Grčijo ter postavitve zloglasnega, več kot 200-kilometrskega zidu proti priseljencem se njihovo število, glej ga zlomka, ni zmanjšalo. Da meje in zidovi ne funkcionirajo najbolje, se iz naše lastne, še sveže zgodovine očitno nismo naučili.

Tok se je namreč zgolj preusmeril z gorskih pečin med modrikaste skale turistično priljubljenih grških otokov v Sredozemskem morju. Pri tem se je center tega dogajanja prenesel - ironija usode ali zakon narave - predvsem na otok erosa, pesništva in ljubezni, Lesbos. Kjer se je nekoč razlegal glas milozvočne in božanske Sapfo, se danes slišijo kriki razpadlih sanj in upanja obupanih in pozabljenih, ki se jim le počasi ali sploh ne uspe prebiti skozi filter besed, odlokov in strahov na celino njihovih sanj, kjer naj bi trava klila bolj zeleno kot doma.

Številke beguncev, mrtvih in živih migrantov, ki se svetijo med naslovi poročil, delujejo, kot da bi odstopile od sistema naravnih števil in se podvrgle logiki imaginarnih. Če je še v januarju 2015, nabrano po sveže natipkanih izjavah pristojnih organizacij - Agencije Združenih narodov za begunce -, njihovo število dosegalo nekaj čez 700 ljudi, je bila že v maju ta številka presežena v okviru dveh dni in ob koncu meseca zabeležila 7200 prišlekov, predvsem iz Sirije, Iraka in Afganistana. Center za begunce v glavnem mestu Lesbosa Mitilene lahko sprejme le okoli 600 beguncev in enostavno poka po šivih. Zamolk in vprašaj ob besedi prihodnost. Tišina je globoka kot podvodne jame našpičene obale.

Pričujoče številke v svoji brezoblični abstraktnosti delujejo in dejansko so grozljive. Tako oddaljene in nepredstavljive nekje na robovih našega vidnega polja postanejo najboljše oprijemalo za napihovanje strahu v srcu celine. In naj ta APR-ovski vložek v prispevku kulturne redakcije poslušalca ne zmoti, saj je pisan v kontekstu jezika obravnavanega filma In za vami bomo vrgli morje.

Odpravljanje abstraktnosti, strahu in nevidnosti so bili trije glavni idejni razlogi, da se je kolektiv štirih francoskih režiserjev in aktivistov OZHO NAAYé odpravil po glavni evropski migracijski poti v obratno smer, z Zahoda na Vzhod. Film je namreč del širšega projekta z naslovom Yol, la route [jol, la rut] oziroma yol, kar v turščini pomeni pot. Tri režiserke, Anouck Mangeat, Noémi Aubry, Jeanne Gomas, in režiser Clément Juillard so se odpravili iz Benetk do Istanbula preko vstopne točke v mater Evropo, omenjene prestolnice Lesbosa Mitilene, da bi človeka na poti približali človeku na poti, z Zahoda na Vzhod.

Tako se zdi, da aktivistični duh avantgardnih militantnih francoskih dokumentarnih filmov 60-ih in 70-ih, ki so nastajali v produkciji znamenitih skupin Medvedkin ali Dziga Vertov, očitno nikoli ni zares zamrl. Podobno, kot so se filmi teh skupin spopadali s takrat aktualnimi problemi delavskega in sindikalističnega vprašanja v duhu kolektivizma in posebnega konteksta razmerja politika-umetnost, ki je jezdil na avantgardnih valovih novega vala, se tudi pričujoči film In za vami bomo vrgli morje poslužuje podobnega idejno-formalnega ozadja.

Film je daleč od tipičnega dokumentarca z govorečimi glavami. Zrnata slika istanbulskih ulic, pokrajin grških otokov in zgovorno metaforičnih podob ptic na odprtem nebu, snemanih s Super 8 (osemko), deluje kot potujitveni učinek, saj gledalcu odpira drugačen pogled od orientalskega romantizma, ki običajno ovija omejene kraje. Njihove topološke razsežnosti se spreminjajo iz geografskih, konkretnih prostorov v nekraje, v razsežnosti misli begunskih centrov kot eksistencialnega stanja beguncev. Štirje protagonisti, Sidiqi, Azis, Younes in Houssein iz Afganistana, Pakistana in Magreba z glasovi v offu in prsti po zemljevidu pripovedujejo osebne zgodbe, ki kot Šeherezadine pripovedi zazibljejo gledalce v svetove zanj drugih in njihovih resničnih realnosti. Z osebnimi pripovedmi se dejstva prepletajo skorajda v tišini, kot mednapisi med zrnatimi slikami pokrajin. Abstrakcijo številk spreminjajo v zgodbe posameznikov, katerih neposredna resničnost na platnu razbije zidove in prinaša pogled iz oči v oči, človeka na človeka. Tako poskuša film pregnati demonske sence fantomov, ki nam jih na oči meče kafkovska pisava institucij centra, da zastrejo periferijo.

Okrepiti glas nevidnih v njihovi individualnosti in z oddaljenih meja v center našega pogleda postaviti begunce v njihovi človečnosti ter jim tako povrniti vsaj delček dostojanstva, je ena od točk manifesta omenjenega režiserskega kolektiva, ki deluje od leta 2006, tudi kot produkcijska hiša pod že omenjenim imenom OZHO NAAYé. Z novo besedo, novim jezikom - v kontekstu te misli je nastalo tudi samo ime OZHO NAAYé, ki slovarskega pomena nima – postavljajo kot točka upora proti sistemu. Pri tem z avantgardno retoriko zavračajo kakršnekoli vplive in umestitve ter izpostavljajo individualnost in različnost kot osrednji točki proti, tudi sistemu umetnosti oz. njene politike. Ta namreč ljubi nadevanje oznak, npr. politične angažiranosti, ki kot maske dušijo enkratnost jezika posameznikov in živo valovanje resnice izmaličijo, ko jih stisnejo v kalupe kategorij, ki so jih oz. jih je ustvaril sistem, torej jezik gospodarja sam. Tako je upor proti ideologiji sistema in njegovega jezika najprej način gledanja in sprejemanja filma ter hkrati poziv in odskočna deska naši oz. gledalčevi lastni misli, da se ne ustraši skoka v zrnato brezmejnost modrine morskega obzorja, v resničnost Drugega in drugačnega, saj je ta navsezadnje tudi naša.