Moški, ah, larifari

Na ta veseli kulturni praznik vam iz kulturne redakcije izrekamo še en topel pozdrav. In s čim bolj kulturnim in slovenskim bi vam danes lahko postregli v Kinobaru kot pa z recenzijo nove sezone slovenske nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja, ki je svojo pettedensko rezidenco v prestižnem nedeljskem terminu na nacionalki končala minulo nedeljo? Saj veste, tista igrana drama, s katero je RTV daljnega leta 2013 lovila smernice ameriških korporacij, ki k serijam pristopajo filmsko. Tista nanizanka, za katero je po predvajanju prve sezone RTV zavrnila snemanje nadaljevanj. Vse do danes! Zato si najprej nalijmo kozarček čistega slovenskega vina in priznajmo, da: ja, izvirne slovenske igrane produkcije se drži slab sloves. Že od Razjarnikovih v prometu – prve nadaljevanke, nastale v sveže osamosvojeni Sloveniji. Že takrat je novinarka Dela zapisala, da »si človek vsakič, ko mu pokažejo nov[o], reče, tako, to je pa dno, globlje že ni mogoče pasti. Ampak se zmeraj zmoti, kajti nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.«

Iz takšne konkurence res ni težko izstopati, in prva sezona je stala za vsaj glavo iz povprečja. Posneta leta 2013 je bila nanizanka Življenja Tomaža Kajzerja inovativna že v svojem žanru. Kajzer je namreč prva slovenska izvirna serija, ki se ji je uspelo otresti osrediščenosti na komičnost, družinskost ali romantičnost. S tem pa je tudi prva, ki je prebila led za poplavo zateženih, temačnih krimičev, na katere se vse odtlej osredotoča RTV. Ta nova, resna produkcija RTV-ja je zapustila studie, pomnožila število kamer, vpeljala pripovedovalski glas, flešbeke, sanjske in montažne prizore. Informacij nam te serije ne podajajo zgolj s tem, da nekdo odpre usta, temveč se narativ razpleta tudi skozi kostumografijo, scenografijo in montažo, s čimer se večina Voyevih komedij in žajfnic, ki so trenutno na sporedu, ne more pohvaliti. Kljub izumetničenim in docela neprepričljivim dialogom pa je v Kajzerju včasih kakšna stvar povedana tudi z metaforo. Pri seriji so bili takšni uprizoritveni pristopi sicer bolj prisotni v prvi sezoni, druga pa … predvsem ponavlja napake prve.

Okoli leta 2013 je bilo nekaj v zraku. Neka ideja fluidnosti, ki je botrovala tako Kajzerjevim mnogim življenjem kot Pahorjevim mnogim poklicem. Režiser-scenarist Peter Bratuša – znan predvsem po mladinskih blockbusterjih, kot sta Gajin svet in Gajin svet 2 – je s soscenaristko Špelo Levičnik Oblak zasnoval nekaj, kar je tedanje občinstvo zagotovo spomnilo na takrat popularno Črno ogledalo ali pa Ameriško grozljivko, le da igralski ansambel vlog ne menja vsako sezono, temveč kar vsako epizodo.

Protagonist serije je naslovni Tomaž Kajzer, čigar mnoga življenja igra Matija Vastl. Slednjega ne gre zamenjati za Cavazzo, čeprav oba dandanes igrata basically isto trmasto, šarmantno, stoično vlogo. Vastl s scenarijem, ki mu ne da dosti razpona, sicer solidno manevrira. V prvi sezoni je bil denimo stoični revizor, ki je za ohranitev svojega udobnega življenja umoril znanca in ušel policiji. Ali pa stoični nekdanji specialec, ki onkraj zakona preganja druge dolžnike in prevarante. Ali pa stoični odvetnik, ki izkorišča luknje v zakonodaji in brani zgolj tiste, ki največ plačajo. V novi sezoni je Kajzer stoični mednarodno uspešni koreograf, ki uide obtožbam o spolnem nadlegovanju; nepremičninski agent, ki na marginah zakonodaje služi milijone in jo odnese brez posledic; ali pa progresiven kul duhovnik, ki brez kake posebne katoliške krivde zapusti RKC zaradi Katarine Čas.

Summa summarum, kljub neštetim možnostim, ki jih protagonistu obljublja format nanizanke, je Kajzer vselej neka različica trmastega, stoičnega, discipliniranega ženskarja (dobr’, enkrat je gej), ki je vselej tudi premožen in uspešen v svojem poklicu. Da pa ima nanizanka plot, se tudi vselej na nek način bori proti toku, kar naj bi teoretično pomagalo občemu občinstvu k identifikaciji s tem simbolom sodobne bele cis hetero moškosti, s katero se kljub deklarirani univerzalnosti pač ne identificiramo vse.

Z nanizanko je – po svojih besedah – režiser želel tematizirati na videz naključne trenutke, ki ti lahko spremenijo življenje. Če se nekega jutra namesto v levo obrneš v desno, boš namesto prljavega nepremičninarja denimo lahko postal progresiven duhovnik. Posledice, ki jih za njegovo življenje imajo Kajzerjeve odločitve, pa so bolj kot ne nikakve, saj se po formulaičnem zapletu do konca epizode vselej razrešijo in Kajzer novo epizodo začne spet v udobnem položaju in uspešen v novi karieri. Medtem ko je prva sezona vsaj z eno epizodo izstopila iz šablone in Kajzerjevo neodgovornost na koncu kaznovala, pa jo v drugi vselej odnese cel – če zanemarimo dvoumni konec finalne epizode.

Druga sezona povsem zaobide stremljenja prve sezone, da se bodo vsa življenja protagonista nekoč poenotila v enotno zgodbo. Namesto eksperimentiranja z žanri pa vselej vključuje takšen ali drugačen element kriminala, ki je bil v prvi sezoni prisoten zgolj v polovici epizod. Če je imelo to leta 2013 še nekakšen pridih novitete, pa danes zgolj podpira status quo. Ponovno, RTV dela samo še krimiče. Statusu quo se serija prav tako ne izogne z zasedanjem običajnih osumljencev: Katarine Čas kot seksi žene, Mojce Funkl kot obupane žene, Jerneja Kogovška kot nerodnega stranskega lika … Posebej velja izpostaviti zgolj Primoža Pirnata, ki vlogi inšpektorja Černigoja prida nekaj kompleksnosti in tudi potrebno komično sprostitev.
Nanizanka Življenja Tomaža Kajzerja, četudi še vedno lesketajoča se, je namreč čisto preveč zatežena in se jemlje čisto preveč resno za to, da v resnici ničesar ne komentira. Tomaž Kajzer je vedno udobno pozicioniran, prilagojen človek, ki mu bo tako ali drugače ratalo. Bogat moški, pač. Medtem ko je bil cinizem v postrecesijskem času, v katerem je nastala prva sezona, še prikladen, pa v trenutnem zeitgeistu ne najde utemeljitve. Moški višjega srednjega razreda pač niso najbolj zanimiva kategorija; demonstracije, da za fasadami skrivajo bitke, pa tudi niso baš izvirne. Kot je že pred četrt stoletja zapisal avstrijski dramatik Werner Schwab, je seveda splošno znano, da imajo vsi najbolj fini ljudje v kleti vsaj eno truplo. In?