Na zapadu ništa novo

Na zaslone naših naprav se je, v vlogi Borata Sagdijeva, antijunaka istoimenskega kontroverznega mockumentaryja, letošnjo jesen vrnil Sacha Baron Cohen. Nadaljevanje Borata je Cohen z režiserjem Jasonom Wolinerjem posnel pri Amazon Studios in nam postregel z novo rundo že dobro poznanega politično nekorektnega humorja, ki je pred štirinajstimi leti razkrinkal ves debilizem nacionalnih, rasnih in spolnih stereotipov. Ker pa takšna prepričanja in občutja niso nikamor odšla, ampak so se skozi leta in navsezadnje na vrhuncu letošnje krize samo še stopnjevala, se zdi, da je Cohen s svojo komedijantsko ekipo naletel na zlato priložnost. Pa vendarle, ali je Cohenu uspelo zajeti sistemske kontradikcije sedanjega trenutka? In ‒ če se ozremo v preteklost ‒ ali je v prvem filmu sploh uspel ponuditi tehtno kritiko ameriške politike in družbe? 

Borat se je pred štirinajstimi leti kot fiktivni novinar kazahstanskega rodu pod pritiskom ministrstva za informacije odpravil čez lužo, da bi posnel dokumentarec o ameriški družbi in kulturi. Cohen v vlogi Borata se je dokumentarca lotil prek sugestivnega, drznega preizpraševanja dejanskih verskih, rasnih in spolnih manjšin, delavskega razreda in celo pripadnikov politične smetane.  Komičnost prvega filma  zato ni temeljila samo na klovnaštvu Boratovih seksističnih in rasističnih izpadov, ampak na izpostavljanju nezavednih predsodkov ameriške javnosti. Po sesutju dvojčkov in pod Bushevo administracijo se je na ameriških tleh namreč okrepila islamofobija, s tem pa na splošno mržnja do vsega vzhodnjaškega. Kontroverzna figura Borata je kot poosebitev evropocentrične obsedenosti z “orientalskim despotizmom” vsega nezahodnega ponudila osvežujoč pogled na paranoično politiko ameriškega neokonzervatizma. Po eni strani smo se v prvem filmu lahko krohotali Cohenovim bistroumno izpeljanim skečem, ki so se poigravali s kulturnimi razlikami med prišlekom in intervjuvanci, po drugi strani pa smo lahko tudi resno razmišljali o implikacijah medijske propagandne mašinerije.

A čeprav je Boratu mogoče sprva uspelo v prostor popularne kulture vnesti vsaj kanček refleksije o umazani realnosti zahodnega demoniziranja tujih kultur, so se ustvarjalci drugega filma odločili, da njegovo tedanje početje ni bilo po godu kazahstanski vladi. Ker je s posnetim dokumentarcem osmešil svojo domovino, mu na začetku drugega filma sledimo, kako prestaja zaporno kazen v gulagu. Po vzponu Donalda Trumpa na predsedniški stolček pa se kazahstanski premier Nursultan Nazarbajev odloči, da bo Borata pomilostil in ga poslal na novo misijo. Tokrat mora Trumpu dostaviti ministra za kulturo, opico Johnnyja, ki je tudi kazahstanski porno igralec številka ena. Položaj se zaplete, ko Borat na tovorni ladji dospe v Ameriko in ugotovi, da se je v zabojnik, ki prevaža Johnnyja, zapakirala tudi Maria Bakalova v vlogi njegove hčerke Tutar, ki je opico pojedla. Da bi se Borat ognil gotovi smrti, mora Tutar poročiti z ameriškim podpredsednikom Michaelom Penceom. 

Čeprav se skuša film navezati na aktualno politično dogajanje, se drži predvsem že preizkušenega situacijskega humorja. Šale, ki zasmehujejo zanikovalce holokavsta, s teorijami zarote obsedene hilbilije, pro-choice feministke in religiozne nataliste, zaradi gole ekscesnosti sicer izzovejo nekaj krohota, a glede na prvi film niso nič novega. Ko se Cohen skupaj z Bakalovo ponovno loteva razkrivanja predsodkov nič hudega slutečih povprečnih Američanov, se gledalec mestoma večkrat vpraša, ali niso Boratove žrtve slučajno namerno igrale debilov. Za razliko od prvega je scenarij drugega filma veliko skrbneje načrtovan in strukturiran, posledično pa tudi bolj predvidljiv. 

Najbolj pa se neizkoriščen potencial Borata 2 pokaže pri zafrkanciji iz letošnjih ameriških volitev in korone. V drugi tretjini filma Cohen zaostri svojo protirepublikansko narativo in začne udrihati po Trumpovem establišmentu. Kako bi lahko  pozabili omeniti past, ki jo je nastavil Trumpovemu svetovalcu in nekdanjemu županu New Yorka Rudyju Giulianiju, s katerim se Tutar po intervjuju v nekem hotelu že skoraj odpravi v posteljo, ko naenkrat priteče Borat in zakliče: “Stop! Saj ni več 15!” Ali pa desničarsko parado v bran pravici do nošenja orožja, "March for Our Rights 3”? Cohen se je med publiko infiltriral kot gostujoči pevec in jo vabil k vzklikanju, da bi morali vse novinarje obglaviti, kot to počenja Savdska Arabija, saj je njihovo pisarjenje o koroni “fejk njus”. 

Situacijska komičnost omenjenih momentov je sicer evidentna, saj so tako krindži, da mora gledalec, če le ima to možnost, na svoji napravi konstantno stiskati na gumb za premor in malce zadihati. Vendar pa Cohen skozi krindž, ki razkriva umazane dimenzije ameriškega političnega življenja, ne uspe pokazati, zakaj je realnost pravzaprav tako zelo gnila. 

Cohen se mojstrsko loti razkrivanja spolnih, kulturnih in rasnih tabujev, saj jih privede do absurdnosti, s tem pa poskuša izničiti njihovo grozljivost. Hkrati smeši zares pester nabor ljudi ‒ žrtve so lahko vsi, ne glede na takšno ali drugačno pripadnost. A ideologije rasizma, seksizma in ksenofobije ostajajo realni problemi, Borat 2 pa še vedno zavzema pozicijo odmaknjenega voajerja. Ko smeši in kritizira, obenem tudi moralizira, saj implicitno namiguje na inherentno retardiranost ameriškega delavskega razreda in elite, navsezadnje pa sklene: “Heh. Je, kar je, nič ne moreš storiti. Taki pač so.”

Borat 2 torej prevzema stare hibe svojega predhodnika. Eksces, na katerem Cohen s svojo ekipo gradi film, je lasten že letu 2020. Navsezadnje pa tudi Trumpu, ki je presegel vse okvire komičnega. Da bi Cohen lahko s svojim komedijantstvom ostal relevanten, bi se moral lotiti sistematične kritike trenutnega političnega dogajanja. Zabitost ameriškega plebsa in njegove elite bi moral prikazati skozi čedalje večjo degeneriranost zahodne neoliberalne hegemonije, utemeljene na blatenju in izkoriščanju ljudskega kretenizma. A tu se zdi, da je Cohen s svojim pokroviteljstvom pravzaprav sam del problema. 

Boratov Kazahstan je nazaj v sovjetsko republiko poskušal preobraziti Matej.