Novejša portugalska kinematografija

Slovenska kinoteka je prejšnji teden med torkom in četrtkom gostila manjši izbor sodobnega portugalskega neodvisnega filma z gostom kuratorjem festivala Indie Lisbon Ruiom Pereiro ter avtorjema enega izmed šestih prikazanih filmov.

Filmi v izboru so povečini izostali celo iz distribucije na neodvisnih festivalih, tako da je komaj mogoče trditi, da obstajajo v svetu imdb-ja in podzemne distribucijske mreže v kateri delujemo mi laični odjemalci piratebaya. To je vsekakor dober pustolovski razlog za projekcijo filma.

Kurator Rui Pereira je razložil, da portugalski režiserji tradicionalno posnamejo vsaj en film v revnih četrtih tamkajšnjih mest, kar je ljubezen, ki se tekom let in umetniških gibanj samo še poglablja, vsaj če sodimo po avtorskem dvojcu Filipa Reis in Joao Miller Guerra, ki sta s svojim prvim in na festivalu otvoritvenim filmom iz realizma prej kot v dokumentarec prešla v ontologijo vsakdana. Življenje najstniške matere iz delavske četrti ni bilo še nikoli prikazano iz tako pristranega vidika, da bi se nam subjekt nehal smiliti že v izhodišču, kjer naj bi se nam normalno začel smiliti, s čimer bi imel film dobro izhodišče za uspešno predvajanje.

Pričujoči izdelek z naslovom Mačja zibka je bil posnet kot pastiž dokumentarnega in igranega, pri čemer sta avtorja po lastnih besedah izkoristila svoj dostop do kamere z lepljenjem plakatov, na katerih je preprosto pisalo casting. Tako sta za najnižji možen strošek omogočila pet minut slave najstnici Joani, njeni družini in njenim staršem, ki so vsi naravni nastopači, pri čemer sta izkoristila večjo mero solidarnosti, pa tudi večjo frekvenco, pogostost in raznolikost vsakdanjih interakcij v delavski soseski, ali pa vsaj v pričujočem Setubalu. Lepo je bilo tudi slišati, da režiserski dvojec na to gleda kot na pristnejši, manj tekmovalen način sobivanja, kot sta ga vajena v svojem vsakdanjem obstoju znotraj povzpetniškega srednjega razreda.

Če me vprašate po vrhuncu izbora, je bil to po mojem film Pedra Caldaša Državljanska vojna z letnico dva tisoč deset, ki je poleg tega, da kot prvenec avtorja srednje generacije gine v obskurnosti, tudi poklon določenem žanru portugalskega filma, ki slovenski publiki ostaja neznan. Bildungsilmi so bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja očitno univerzalen trend, pri nas nekoliko bolj lahkosrčni, na Portugalskem nekoliko bolj otožni, saj pričujoči film o avtističnem mladeniču, ki posluša Joy Division, odlikuje prav občutek za tragedijo, poleg verne zgodovinske rekonstrukcije obdobja, iz katerega se režiser navdihuje.

Najvidnejše oziroma glasnejše mesto v programu je pripadlo edinem vnesenem avtorskem režiserju Joau Caniju, katerega drama Kri moje krvi probleme portugalskega nižjega sloja obravnava z vajenim očesom do te mere, da si lahko privošči crossover med prikazom življenja v barriu [bairu] z drugimi družbenimi resničnostmi, tematizirajoč vrednost posameznika v očeh družbe glede na pripisani status, ki prebivalce delavske četrti odpira za izkoriščanje ne samo ekonomsko, temveč tudi telesno oziroma čustveno. Avtor si privošči naturalističen pristop snemanja vzporednega dialoga, kar služi kot ilustracija tega, kako izurjen in izumetničen mora biti avtorjev pristop, da lahko snema stilizirano naturalistične filme, torej take, ki se nam zdijo pristnejši od resničnosti.

Kot komedija absurda s socialno noto izstopa film America Joaa Nuna Pinta, saj edini poseže po literarnih scenarističnih napravah, ki za marsikaterega gledalca šele tvorijo tiste prave like s pravimi motivacijami. Seveda vemo, da temu ni nujno tako, če v to nočemo verjeti, a je America smešnejši film o trgovini z ilegalnimi imigranti, kot pa Rezervni deli, ima pa tudi več karakterja. Pinto ulovi lepo ravnotežje med poučnim in tipiziranim, je pa jasno, da je ta žanr obdobje največje prepričljivosti že prešel, saj se gre dandanes tudi v kinu zares.

Na sporedu sta bila še dva zelo različna dokumentarca s super premisama: To je zemlja, ne luna avtorja Gonzala Tocha se nameni dokumentirati vse stvari in ljudi, ki obstoje na najmanjšem otoku Azorov, Corvu. Izredna izolacija in relativna zaostalost otoškega življenja sta doživljajsko dokumentirani v trourni študiji možnosti počasnega življenja z zmanjšano vlogo tehnologije. Vprašanje ali se splača gledati To je zemlja ne luna, je prepleteno z vprašanjem, ali bi se splačalo živeti v taki družbi.

Dokumentarec Jose in Pilar je bil predvajan že na slovenski nacionalki, če me spomin ne vara, saj gre za dokumentarec o zdaj že pokojnem stoletniku, literatu Joseju Saramagu, ki je šele v starosti, po šestdesetem, našel ljubezen in poklicni uspeh. Jose in Pilar se dogaja kar precej desetletij po Saramagovem uspehu in se sprašuje, kaj še pomenijo poslednje reči. Odgovor je preprosta navezanost na ljubezen in na delo, ki je preprosta zaradi svojega obstoja na pragu nemožnosti dela in ljubezni. Jose in Pilar si lahko privošči previdno dobrodušen in omleden pogled na svoj subjekt ne samo zaradi njegove privilegiranosti, temveč tudi zaradi njegovega posebnega življenjskega položaja, kar prija dominantni filmski senzibilnosti, ki smo se je do neke mere napili prav vsi, ki smo kdaj gledali TV, zato lahko film Jose in Pilar smatramo za primeren zaključek.

Torej zaradi katere lastnosti je Manuel Oliveira dominanten proizvajalec portugalske kulture in zakaj so mu omenjeni filmi v opoziciji? Rekel bi, da zato, ker Oliveira, precej nekarakteristično za Portugalsko, fantazira, kar pa je v kinu vedno drag privilegij.

V opoziciji je bil Jan Adlešič.