Oklepnica Greenaway

Konec leta 1931 se takrat triintridesetletni Sergei Eisenstein po kratkem premoru pod kalifornijskim soncem loti svojega novega projekta, morda najbolj odisejskega doslej – a produkcija se tokrat za spremembo ne bo odvijala v prostorih moskovskih studiev, znotraj katerih si je režiser do konca dvajsetih priboril slavo tako doma kot drugod po svetu. Namesto nazaj v sovjetsko metropolo krene Eisenstein na povabilo Charlieja Chaplina in somišljenikov hollywoodske levice proti jugu, v osrednjemehiško provinco Guanajuato.

Mehika je sovjetskega režiserja spremljala že od prvih začetkov. Umetnikova kariera se je v zgodnjih dvajsetih letih pričela ne v političnem filmu in teoriji filmske montaže, katero bo Eisenstein utemeljil šele slabo desetletje kasneje, temveč v moskovskem gledališču združenja Proletkult, v katerem je svoj teatrski debi doživel pri dvaindvajsetih kot scenograf priredbe novele Jacka Londona, Mehičan. Eisensteinova prevzetost nad srednjeameriško republiko sega od očitnejših soglasij med revolucionarnimi vzgibi takrat še sveže vzpostavljenih režimov Mehike ter Sovjetske unije, nadaljuje pa se vse do režiserjeve znane, a zato nič manj skrivnostne fascinacije nad smrtjo ter njenimi simboli.

Če Eisensteinovo navdušenje nad Mehiko svojo moč črpa iz križišča med politiko, estetiko in režiserju lastno simboliko – na obrobju Guanajuata se ne nazadnje nahaja tudi stotrupelski »muzej mrtvih«, katerega eisenstajnovski potencial je verjetno že samoumeven –, pa je Peter Greenaway očaran predvsem in izključno z Eisensteinom samim. Če je pred slabim letom v zraku slučajno viselo še kaj dobrohotnega dvoma o tem, ali je Greenaway svoj zadnji gledljiv film res posnel pred nič manj kot dvema desetletjema, je Britančev novi celovečerec Eisenstein v Mehiki, katerega kinodvorska doba je na srečo že potekla, ovrgel in zakopal vse še tako svetloglede napovedi o morebitni vrnitvi Greenawaya v kreativno formo prejšnjega stoletja. Če je po vseh dokumentarnih in tridimenzionalnih flopih zadnjih let med oboževalci kljub vsemu še vztrajal blag žarek upanja, da pa bo režiserju morda naslednjič vendarle uspel povratek, je Eisenstein v Mehiki Greenawayevo nerelevantnost le še zapečatil.

Eisensteina je k obisku Guantanaja (poleg močne finančne podpore) gnala večletna filozofska zavzetost; Greenawaya za razliko žene le voajerska obsedenost. Eisensteinov trimesečni obisk osrednje in zahodne Mehike se v Greenawayevi različici destilira na deset kratkih, a sladkih dni in noči, med katerimi naj bi se sicer poročeni režiser za dober teden podal v počitniško afero z lokalnim turističnim vodičem, Palominom Cañedom. Namesto druženja s prvaki mehiške kulturne scene – Frida Kahlo in Diego Rivera se v filmu pojavita le za nekaj sekund, pa še to kot nema statista – se Greenawayev protagonist raje obnaša kot komaj kulturni nimfoman, ki mu Mehika namesto ustvarjalne lokacije ponuja predvsem in samo podlago za spolno osvoboditev. Medtem ko nas sicer zagreti Elmer Bäck v naslovni vlogi redno opomni, kako pridno Eisensteinova kamera vsak dan osvetljuje in požira filmski trak – od prvotnih 70 milj do končnih 250 –, lahko režiserja na delu opazimo v nič manj in nič več kot dveh osamljenih kadrih, ki pa v Greenawayevi dramski shemi služita bolj ali manj kot le zaslužen oddih od sicer neprestanega seksa.

Tudi če je Eisensteinova desetdnevna romanca sprva še elegantna in privlačna, pa Greenawayeva obsedenost z umetnikovim libidom kaj kmalu preraste v slabo zakrinkan fetišizem. Že od uvodnih sekund je gledalcu jasno, da Eisensteinov ambiciozni, a nikoli dokončani projekt ¡Que viva México! Greenawaya pač ne zanima; še kako pa ga zanima Eisensteinov na trenutke trd, na trenutke mehak penis, ki se sam na sebi ali pa, še raje, skupaj s tistim ljubimca Palomina vsaj za trenutek prikaže v bližnjem planu kar se le da vsakega prizora. Greenawayeva obsedenost s frontalno moško goloto je že od vselej ena izmed avtorjevih najznačilnejših potez; v Eisensteinu pa se sicer plehka, a nedolžna falična fiksacija spreobrne v nekaj več kot le to. S prizori deviškega, spolno zatrtega Sergeja ter hiperseksualnega, kakopak desetinčnega Palomina se Greenaway nagiba nevarno blizu šablonam orientalizma, v katerem kontrast med Sovjetom in Mehičanom ni več stvar le geografskega porekla, temveč zlasti in predvsem njune spolne sle ter poželenja ali pač pomanjkanja le-teh.

Ko ga v svoj objem zagrabi Greenaway, od komunista Eisensteina tako ostane le karikatura spolno frustriranega Rusa, katerega karakterne poteze že po par minutah postanejo tako prazne in generične, da nas mora nenehen tok arhivskih fotografij vedno znova spomniti, da naj bi bil klovn na platnu nekoč tudi precej nadarjen režiser. A film težko krivimo preprosto zaradi faktične ohlapnosti ter nezvestobe do lika in figure Sovjeta: Eisenstein v Mehiki seveda ni dokumentarec o Eisensteinu v Mehiki. Greenawayeva estetika ni realizem, temveč baročno slikarjenje. Zato je morda še toliko bolj presenetljivo, da je samooklicanemu estetu uspelo sestaviti celovečerec, ki od prve do zanje minute ostaja vse prej kot slikovit ali vsaj malenkost eleganten.

Če je bit Eisensteinovega ustvarjanja osnovana na načelih medkadrske dialektike, nam Greenaway z okornim prekrivanjem šestih sočasnih kadrov dokaže, da je najbolj nesposoben prav v montaži, ki jo film v svojih slabih dveh urah goni in izmuči do točke nesmisla. Eisenstein v morda svoj najprepričljivejši del vstopi prav takrat, ko se Greenaway montaži popolnoma odpove, takrat ko v ospredje namesto rezov in ritmov stopi pretkana koreografija gibljive kamere, ki likom v Eisensteinovi mehiški palači nevpadljivo sledi iz prostora v prostor. Takoj ko pa nam film ponudi ta skromni kanček upanja, da morda še le ni vse izgubljeno, pa se Greenaway že čez sekundo vrne k vrtečim, morda animiranim podobam, vzetim navidez kar z googlovega Street Viewa ali 360-stopinjskih razglednih fotografij, ki jih režiserjev kurzor ročno obrača levo, desno, gor in dol do točke, ko se še tako velik oboževalec Greenawaya vendarle vpraša, ali ne gre morda v vsem skupaj le za slabo parodijo.

Eisenstein v Mehiki je film, ki lahko že v naslednjih mesecih brez vsakršnih problemov izgine v večno pozabo – kar najverjetneje tudi bo, vsaj če gre sklepati po mizernem globalnem izkupičku slabih 50 tisoč dolarjev. A Greenaway se ne vda tako zlahka: v produkciji sta že dobro leto drugi in tretji del trilogije Eisenstein v tujini, o katerih na srečo ni znano dosti več kot naslov. Greenawayev Eisenstein naj bi se tako že naslednje leto podal v Hollywood, zatem pa še v Švico. »Kako to, da Rusija še nikoli ni posnela dobrega filma o Eisensteinu?«, se je po premieri na berlinskem festivalu spraševal Greenaway. A morda se takrat ni zavedal, da tudi njemu še zdaleč ni uspelo.