Pekel so drugi

Tradicionalna 12. Noč grozljivk v Kinodvoru je letos na noč čarovnic potekala celih dvanajst ur, od sedme zvečer do sedme zjutraj. Program, ki ga je kot ponavadi pripravil Marcel Štefančič Jr., je bil letos v veliki meri sestavljen iz novih stvaritev režiserjev, ki so se v zadnjih letih proslavili s presežki na področju grozljivk, a katerih letošnji filmi v slovenske kinematografe še niso prišli. Noč grozljivk se je pričela s Svetilnikom Roberta Eggersa. Težko pričakovani drugi film režiserja nove klasike Čarovnica v marsičem spominja na prvega; majhno število oseb, ujetih v osami, ki v počasnem tempu in morečem ozračju podlegajo norosti folklore svojega zgodovinskega in družbenega okolja.

Tokrat je to okolje svetilnik sredi oceana, daleč od obale Severne Amerike, bržkone nekje na prelomu 19. in 20. stoletja. Willem Dafoe in Robert Pattinson skušata na otočku, na katerem sta ujeta drug z drugim, zdržati v štiritedenski službi svetilničarja. Črno-bel film z izrazitim kontrastom, posnet na 35-milimetrski trak s skoraj kvadratno širino platna v razmerju 4:3 in grozeče zasanjano glasbeno podlago, ki jo neprestano razbijajo valovi, veter, kričanje galebov in sirena za meglo, ustvarja izjemno tesnobno vzdušje. 

Ker ni našel primernega svetilnika, je Robert Eggers dal enega zgraditi zgolj za potrebe filma. Njegova konstrukcija je narejena posebej za to, da omogoča navpično premikanje kamere po svetilniškem stolpu. Za te posnetke je bilo povsem vredno zgraditi svetilnik. Sekvence posnetkov, ki prehajajo od enega svetilničarja, ujetega na težkem delu pod svetilnikom, k  drugemu, zaklenjenemu pri luči na vrhu, povsem zabrišejo prehode med sanjami in resničnostjo. V ujetosti sredi oceana in konstantni opitosti postaja mornarska folklora vse bolj snovna. Mitologija postane v odrezanosti od sveta edino, kar svet osmišlja. Ob trdem fizičnem delu in konstantni opitosti ji to uspe še predobro; proizvede blazen presežek smisla, ki se napaja iz mornarskega vraževerja in grške mitologije, sploh mita o Prometeju. 

S Svetilnikom gre Eggers v raziskovanje blaznosti, ki izrašča iz tenzij in tesnobe ujetosti v premajhnih skupnostih, še dlje iz žanrskih okvirov kot v Čarovnici. Film odlikujejo virtuozna režija in fotografija ter odlična igra in zvočna spremljava. Vendar Svetilnik, ki bi se veliko bolje umeščal med umetniške filme kakor med grozljivke, prav zaradi vsega tega in, seveda, črno-bele barve grozi, da bo izpadel preveč pretenciozno, kar dodatno stopnjuje simbolika, ki aludira na antično mitologijo in občasno deluje nekoliko prisiljeno. A kljub temu, če ste ga zamudili na Noči čarovnic, je Svetilnik vsekakor nujno pogledati na Liffu.

Iz Svetilnika se premikamo v Kočo, film avstrijskega režiserskega dua Severina Fiala in Veronike Franz, ki sta se proslavila z grozljivko Lahko noč, mamica. Še vedno smo priče ujetosti v odrezanost od sveta, le da so tokrat nekaj dni v koči sredi zasneženih gozdov ujeti mačeha in dva otročiča. Otroka mačeho krivita za samomor njune matere; ta se sicer zgodi na platnu ter že v prvih minutah filma poskrbi za šok in gledalčevo percepcijo zaznamuje z brutalnostjo. Travme iz preteklosti ima tudi mačeha, ki je, kot se izkaže, otrok vodje radikalnega krščanskega kulta in edina preživela v organiziranem vnebohodu oziroma množičnem samomoru njegovih sledilcev. 

Grozljivo vzdušje se tudi tokrat počasi gradi z občutkom ujetosti in brisanjem meje med sanjami, resničnostjo in halucinacijami, le da je to tokrat posneto na bistveno manj umetniški način in bistveno bolj v žanrskih okvirih grozljivke kot pri Svetilniku. Tudi tu je glavni vir groze počasno preraščanje resničnosti z mitom, smrtonosna norost pa v tem, da se zgodbo, ki naj bi svet osmišljala, vzame resno. 

Kljub počasnosti film bolj kot na vizualno grajenje tesnobnosti stavi na nejasnost in obrate v zgodbi, vendar je pri tem manj uspešen in bolj predvidljiv, kot je bil film Lahko noč, mamica. Vizualno film močno spominja na lanskoletno uspešnico Podedovano zlo. Nekateri posnetki se zdijo skoraj identični in tudi tu imamo podvojitev dogajanja v majhni hiši za lutke. Koča je simpatična grozljivka, vendar je v družbi, v kakršni se je to noč znašla, delovala nekoliko bledo in običajno. 

Ob polnoči se je pričel verjetno najbolj pričakovani film večera - Solsticij Arija Asterja, režiserja že omenjenega kultnega Podedovanega zla. Solsticij je tematsko soroden tako prejšnjemu Asterjevemu filmu kot tudi obema predhodnikoma na Kinodvorovem platnu tisti večer. Tudi tu so vir groze travme iz preteklosti, družina, ujetost v odrezanost od sveta, preresno vzeta mitologija in kulti brez predsodkov do nasilja in samomora. 

Vendar je Aster te teme obravnaval kot bolj kompleksne in manj na prvo žogo. Kult ni prikazan zgolj kot zlo in blaznost - čeprav tudi v Solsticiju v njem gotovo lahko vidimo tudi to -, temveč hkrati tudi kot utopično zatočišče pred atomiziranostjo in osamljenostjo modernega subjekta. Asterjev film je pravzaprav študija desubjektivacije, kar je sicer pogosta tema grozljivk, a v Solsticiju ni grozljivo le stanje predmoderne subjektivnosti, čeprav kult s svojimi brutalnimi in bizarnimi praksami gotovo poskrbi tudi za to, temveč v isti meri običajno stanje slehernika v sodobnem svetu. Velik dosežek filma je, da uspe ostati neopredeljen in ohraniti obe perspektivi, s katerih tako moderno individualnost kot predmoderno kolektivnost prikaže kot vzajemno grozljivi.

Solsticij se prične v temačni severnoameriški zimi, v kateri družina umre v umoru in samomoru ter zapusti le hčer, študentko, popolnoma osamljeno v drugem mestu. Njena edina opora so fant in njegova družba, ki poskrbi, da se počuti še bolj osamljeno in nesprejeto. A ko se jim nepovabljeno prištuli na izlet na Švedsko, k skupnosti, iz katere izhaja eden izmed fantovih prijateljev, se ton filma radikalno spremeni. Temó, sence in tesnobnost nadomesti jasna svetloba poletnega sonca, ki ne zaide niti ponoči. Prav tako teme osamljenosti zamenjajo teme kolektivnosti. V tej novi perspektivi se ponovi samomor, a za razliko od samomora v atomiziranem modernem svetu je za predmoderno skupnost to veselo obredno dejanje. 

Grozljivka brez temačnosti se odvija v prikupni skupnosti prijaznih in smešnih Švedov ter v osnovi močno spominja na angleško klasiko Mož iz protja iz leta 1971, le da namesto angleškega policista v poganski kult pride skupinica ameriških najstnikov. Vendar pa je poudarek filma drugje in gre globlje. Ari Aster je po Podedovanem zlu posnel še en presežek v vseh pogledih - sploh scenarističnem in fotografskem, omeniti pa velja tudi izjemno igro Florence Pugh v glavni vlogi - in že drugo leto zapored verjetno grozljivko leta. 

Noč grozljivk se je nadaljevala še s korejskim akcijskim filmom Čarovnica: preobrat in ob brutalnih 15 čez 5 zjutraj s filmom Piercing, a ker na dan mrtvih nisem želel biti mrtev, sem se še pred koncem skozi temno noč, polno groze, odpravil proti domu.