Pesek na platnu
Dune: Peščeni planet je znanstvenofantastična vesoljska opera v režiji Denisa Villeneuva, posneta po istoimenski knjižni predlogi Franka Herberta. O seriji knjig, njihovi vseobsegajoči zgodbi in ozadju smo na Radiu Študent že veliko govorili, zato si lahko podrobnosti preberete v prispevkih na naši spletni strani. Danes si bomo pogledali najnovejšo filmsko priredbo, ki je adaptacija prve polovice izvirnega romana iz leta 1965. Hiter povzetek slednjega: zgodba je pastiš različnih literarnih in kulturnih tokov iz poznih 60. let prejšnjega stoletja. Herbert sestavlja ideje, postrgane s hipijevskega drogeraštva in fascinacijo nad halucigenimi substancami, ekologijo, pomešano z znanstveno fantastiko, in odrešeniško tematiko ter kvazilibertarno kritiko absolutne oblasti. Dogajanje je postavljeno 21.000 let v prihodnost, kjer obstaja le galaktični imperij in kjer ni inteligentnih nezemljanov, umetna inteligenca pa je bila zaradi grožnje človeštvu uničena.
Tehnologija je napredna, a stagnirajoča, človeška politika je nespremenljiva: boj za oblast in prestiž. Politični sistem je podoben fevdalnemu sistemu renesančne Evrope ‒ aristokrati se trudijo ohraniti svojo planetarno avtonomijo nasproti oblasti absolutne monarhije. Obema stranema svetujejo Bene Gesserit, red ciničnih čarovnic, ki si prizadevajo za vzgojo preroškega nadčloveka v obsežnem evgeničnem projektu. Zgodba se začne s kandidatom za ta položaj, Paulom Atreidesom, ki skupaj z očetom, vojvodo Letom, in materjo, članico reda Bene Gesserit, Jessico, odpotuje na peščeni planet. Cesar je namreč iz nejasnih razlogov dinastiji Atreides v fevd predal puščavski planet Sipino. Za življenje sicer neugodna Sipina je pomembna zaradi dobičkonosnega rudarjenja začimbe, psihoaktivne droge, ki jo uporabljajo po vsem vesolju. Učinkovitost akumulacije surovine ovira gverilski upor avtohtonih Fremenov. V ozadju pa Harkonneni, nekdanji posestniki planeta, pletejo niti zarote.
Peščeni planet je skoraj sword & sorcery fantazija, vendar ostaja na znanstvenofantastični strani, saj je Herbert vztrajal pri izmišljanju tehničnih in političnih razlogov, zakaj se, recimo, plemiške čete borijo z meči ter njihovi voditelji poskušajo drug drugega umoriti z zastrupljenimi puščicami, namesto da bi enostavno kar iz orbite izbrisali celotno mesto z jedrskim orožjem. O razlogih za to lahko špekuliramo, vendar je treba priznati, da je boj nož na nož veliko bolj kul. Filmu pa zaradi umanjkanja laserskega obstreljevanja prav nič ne umanjka, dejansko vojskovanje pa je zato veliko bolj robato in spominja na srednjeveške boje, edino bombardiranje je kot vzeto iz kakšnega filma o drugi svetovni vojni. Villeneuve si je za estetski navdih vzel brutalistično arhitekturo in robatost ter grdost industrijskih tovarn in strojev iz prve polovice prejšnjega stoletja. Prostaški stroji kot oljni madeži kazijo neobljudena peščena prostranstva. Njihovo izčrpavanje začimbe deluje kot naftna ploščad, ki se zažre v modro obzorje morja. Ponazarjajo temeljno idejo izvirnega romana o človeškem vmešavanju v ravnovesje ekosistema, ki se kot rana v tkivu prirode lahko kaj kmalu zagnoji in uniči celotni habitat v septičnem šoku, ki ga povzročijo industrijski klici. Namesto našminkanega in olepšanega utopičnega stila kot v Star Treku je tu prikazana prihodnost, ki jo poganja zmes srednjega veka in težke industrije.
S filmoma Prihod in Iztrebljevalec 2049 se je francosko-kanadski režiser Denis Villeneuve uveljavil kot vreden naslednik generacije znanstvenofantastičnih filmskih ustvarjalcev Ridleyja Scotta in Jamesa Camerona, s Peščenim planetom pa je stopil na še višjo stopničko. To je resnično film za v kino. Zvočna podlaga Hansa Zimmerja je bombastična in zvesta spremljevalka monumentalno obsežnih vizualnih kompozicij, ki filmsko platno izrabijo v vsem njegovem obsegu. Kostumi morda niso tako domišljeni kot v verziji Davida Lyncha iz leta 1984, so pa zato bolj prizemljeni in konsistentni z vzdušjem filma. Za razliko od zadnjih nekaj filmov Vojne zvezd tu na srečo ni patetičnih poskusov s humorjem ali dovtipov, ki bi porušili napetost. Čeprav Dune zato mestoma vleče k zateženosti in zamorjenosti, je v tem vsaj konsistenten in se temu primerno jemlje resno. Tako sledi izvirniku, ki se za svojo občasno absurdnost ne poskuša opravičevati kot prenekatera moderna znanstvena fantastika, ki v svoji negotovosti mežika bralcu ali gledalcu rekoč: saj vemo, da je tole čudno, ampak potrpi.
Problem Lyncheve priredbe je bil v tem, da je preveč lynchejevska, njegova nagnjenost h groteski je ustvarjala preveliko neskladje s knjižno predlogo. Nasprotno pa Villeneuve svoj pristop podredi izvornemu materialu, ne da bi ga hlapčevsko poskušal dobesedno reproducirati. Tako namesto lynchejevske srhljivosti, ki ne sodi v Herbertovo zgodbo, ustvari klavstrofobično utesnjenost fevdalnih hierarhij, vseobsegajočo totalnost puščave in zamejenost izbire s preroškimi vizijami.
Tudi igralska zasedba filma je dokaj zvesta knjigi. Timothée Chalamet je z emo vtisom in občasnimi otročarijami točno tisto, kar je Herbert opisal v svojem protagonistu. Podobno je Oscar Isaac kot rojen za renesančnega aristokrata v vlogi vojvode Leta. Problem pri igralcih na splošno pa je podoben kot v Iztrebljevalcu 2049, kjer je bil performans Ryana Goslinga sterilno medel. Villeneuve iz svojih igralcev ne zna izvabiti karizme, njihovi dialogi so pogosto anemični, igra pa preveč toga, da bi film potegnila na višjo raven. To je še posebej problem, ker je serija knjig o Peščenem planetu Herbertovo svarilo pred karizmatičnimi voditelji, podobnimi J. F. Kennedyju. Villeneuvov Paul pa ne premore toliko karizme, kot bi je potreboval za dosežke v knjigi.
Naslednja težava filma je njegova polovičnost, ki preprečuje resno sodbo. Zapleti v zgodbi kot tudi razvoji likov so ostali na polovici in njihov razplet, ki bi za nazaj potrdil režiserske odločitve, pač ni prisoten. Film se nenavadno konča kot odrezan, druge polovice pa ne samo še niso začeli snemati, ampak je njena usoda odvisna od uspeha prvega dela. Čeprav so pred nekaj dnevi napovedali nadaljevanje, tak pristop do produkcije zelo spominja na televizijske serije, ki so v primeru nepopularnosti pogosto opuščene na sredini zgodbe. Nekako pa je takšna negotovost razumljiva, saj trda znanstvena fantastika danes še ni zagotovljen blockbuster, posebno po blamaži raznih odvrtkov Vojne zvezd in dominaciji filmov o superjunakih. Je pa komercialni uspeh Peščenega planeta morda znanilec boljših časov. Visokoproračunske filmske priredbe klasik znanstvene fantastike so prihodnost, ki je nismo predvideli, a si jo zaslužimo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj