Po Freudovski metodi

Kot eden prvih dogodkov v letošnjem Kinodvorovem Letu kina se je preteklo sredo premierno predvajal tudi Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca. Gre za film Arnauda Desplechina, ki ga večina verjetno bolj pozna po leta 2004 izdanem filmu Kralji in kraljica. Seveda ni šlo brez že nekajkrat slišanega uvodnega nagovora direktorice Nine Peče, ki je tudi tokrat publiko nasmejala s citatom Lojzeta Kovačiča iz njegovih Prišlekov, kajti v zgodovini Kinodvora je bil tudi Kino Sloga, kjer so se »ljubili na stoleh«. Močno upamo, da tega ne bomo poslušali celo Leto kina, čeprav je izpostavljeno tudi v trenutni razstavi o zgodovini Kinodvora.

Ah, Kinodvor ... Prvi izključno kino v Ljubljani. Težko je predhodno oceniti, kakšen bo film, ki je bil nominiran za zlato palmo v Cannesu in je na IMDb-ju ocenjen s komaj 6,3. Sto sedemnajst minut do potankosti zabeleženega psihoanalitičnega zdravljenja po edini knjigi, ki ga opisuje od prve do zadnje seanse? V glavni vlogi pa še Benicio del Toro kot Jimmy Picard.

Lahko bi rekli, da gre za križanca med evropsko-umetniško in ameriško-komercialno produkcijo. Tako po igralski zasedbi kot po sami postavitvi kamere. Tudi barve kadrov se spreminjajo od izrazito hladnih do izrazito toplih. Kljub kadrom, ki so bolj kot ne namenjeni tišini in orisovanju občutkov, se je Displechin izogibal nepotrebnim izbruhom dramatičnosti.

Film Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca bazira na zgodbi oziroma opisih seans psihoanalize iz knjige Georgesa Devereuxa. V filmu ga igra francoski igralec Mathieu Amalric. Prav na odnosu med Jimmy P.-jem in Georgesom Devereuxom sloni zgodba filma. Odlična igra nas tako popelje od začetnih nelagodnih trenutkov do psihičnega odrešenja v prijateljskih vodah. Spomini in sanje, ki jih Jimmy zaupa svojemu psihoterapevtu, so tako le pika na i zgodbi o odnosu.

Ne gre pozabiti omeniti prenekaterih kontrastov, ki so v filmu izpostavljeni. Ker gre za obdobje po drugi svetovni vojni v Ameriki, je Jimmy kot Indijanec še vedno razumljen kot nenavadno, eksotično, ne prav človeško bitje. Kar se dobro vidi iz stavka, ko se doktorji sprašujejo, kaj naj z njim naredijo. Citiramo: »Ali že imamo kakšnega Indijanca?« -»Imamo le enega, ki je katatoničen.« Zato mu dodelijo posebnega doktorja, ki je v prvi vrsti antropolog in šele nato navdušenec nad psihoanalizo. Prav tako ga sprva dodelijo v zaprti oddelek, kajti ne morejo ugotoviti, kaj je z njim narobe. Na sprehodu med tulečimi norci pa se Jimmy le še bolj zapre vase.

Četudi se marsikomu na prvi pogled morda zdi film o psihoanalitičnih seansah dolgočasen, polna dvorana Kinodvora na to ni nakazovala. Lahko pa bi tudi rekli, da v zadnjih nekaj letih vendarle opazimo porast na področju filmov o zgodovini psihologije in filozofije. Spomnimo se samo Nevarne metode Davida Cronenberga iz preteklega leta ali malo manj uspešnega filma o Hannah Arendt iz letošnjega.

Prvi svež film iz zakladnice Leta kina si je ogledala Pia Nikolič.