Preteklost, ki noče preteči, ali stvari so še vedno v k

Po LIFFE-u in Animateki se je tudi 36. festival LGBT filma, ki je potekal med 10. in 20. decembrom 2020, v zadnjem trenutku v celoti prestavil na splet. Vse ustvarjalske oziroma distributerske ekipe niso privolile v spletno distribucijo, zato med drugimi nismo mogli gledati težko pričakovanega filma Amonit (Ammonite, VB, 2020) Francisa Leeja in večkrat nagrajenega dokumentarca Punčka (Petite fille, Francija, 2020) Sébastiena Lifshitza. A letošnji festival je vseeno, tudi zaradi dobrodošle odločitve za brezplačen dostop do filmov, ki je ogled zagotovo olajšala tudi ekonomsko deprivilegirani LGBT populaciji, dosegel rekordno gledanost.

V izboru filmov so bile obširno reprezentirane starejše generacije LGBT+ oseb, tako še živeče, ki se v skupnosti spopadajo s pogosto nenaslovljenimi problemi, kot tudi že preminule, ki so utirale pot aktivističnega boja. Odličen primer je francoski film Midve (Deux, 2019), celovečerni prvenec režiserja Filippa Meneghettija, ki izstopa v letos pohvalno številnem izboru lezbičnih filmov. Film, po katerem v ušesih odmeva italijanska verzija hita iz šestdesetih »Sul mio carro«, temelji na izčiščenem scenariju, ki ga je scenaristična ekipa izpopolnjevala pet let. Protagonistki, upokojenki Mado in Nina, živita dvojno življenje. Na videz, ki ga vzdržujeta predvsem za Madojine otroke, sta le sosedi iz nasproti stoječih stanovanj, v resnici pa sta že več desetletij partnerki. Eno stanovanje uporabljata le za krinko, a Nina se je po Madojini kapi prisiljena zateči vanj in skozi kukalo v vratih nevrotično spremljati, kaj se dogaja z njeno življenjsko sopotnico. Domiselna uporaba prostora na lokaciji povedno določa filmski prostor, nasprotje med stanovanji pa se zrcali tudi v dvojnosti prav vsakega lika. Skozi napet zaplet, zgrajen iz situacij, ki so nekako banalne in bizarne obenem, film osvetljuje stiske LGBT+ starejših, bolezen, staranje, družinske odnose in romantično ljubezen med ženskama.

O današnjih stiskah in preteklih bojih nam pričajo tudi ostarele pionirke in pionirji barcelonskega LGBT+ gibanja v dokumentarnem filmu Tiha generacija (La Generación Silenciosa, Španija, 2020) Ferrana Navarra-Beltrána. Pripovedujejo o aktualnih problemih pomanjkanja LGBT prijaznih prostorov za oskrbo starejših, s katerimi se soočajo kot starostniki, o odraščanju pod fašistično represijo in katoliško moralo Francovega režima in o svojem aktivističnem boju v sedemdesetih. V to obdobje nas popeljeta tudi biografska filma o življenjih njihovih sodobnikov. V filmu Bridka leta (Gli anni amari, Italija, 2019) režiserja Andree Adriatica spremljamo življenje Maria Mielija, pomembnega voditelja italijanskega gibanja za gejevske pravice. Drugi film Variações (Portugalska, 2019), ki je nastal v režiji Joãa Maie, pa se posveča portugalskemu pevskemu zvezdniku Antóniu Variaçõesu. Starostniki iz Tihe generacije so v osemdesetih izgubili mnogo bližnjih v epidemiji aidsa, ta pa je v istem času terjal tudi Variaçõesovo življenje. Mielijevo se je končalo leto prej s samomorom, ki je v LGBT+ populaciji prav tako nesorazmerno pogost vzrok smrti.

Še dlje v preteklost represije in katoliške morale nas postavi zgodovinska drama Nepokorni (Insumisa, Kuba/Švica, 2019) režiserskega dua Laure Cazador in Fernanda Péreza, ki temelji na resnični zgodbi švicarskega zdravnika Enriqueja Fabra. Ta v času španskega kolonialnega obdobja na začetku 19. stoletja pripotuje v kubansko mestece Baracoa, kjer se meščanom zameri zaradi humane obravnave temnopoltih sužnjev. Še večji škandal pa sledi ob odkritju dejstva, da Enrique nima moškega telesa, kar pripelje do enega izmed najbolj odmevnih in škandaloznih sojenj v kubanski kolonialni zgodovini. Zgodovinska osebnost Enrique/Enriqueta Faber je ponavadi predstavljena in opisana kot ženska, ki začasno prevzame moško identiteto, ker lahko le tako opravlja zdravniški poklic. V mislih pa moramo imeti, da to ni edina možna interpretacija njene spolne identitete in da ima zgodovinopisje navado poleg žensk in homoseksualnosti vztrajno brisati tudi možnosti trans identitet. 

Trans osebe pa so bile zato jasno reprezentirane v številnih filmih, ki se dogajajo v sodobnem času; v observacijskem dokumentarnem filmu Česar si ne upamo (Cosas que no hacemos, Mehika, 2020) Bruna Santamaría Raza, ki portretira življenja otrok in mladine v ribiški vasici mehiške zvezne države Nayarit, v avstralskem celovečercu Neslišano (Unsound, Avstralija, 2020) Iana Watsona, ki obravnava tudi gluho skupnost, v iranskem kratkem filmu Parie Daryae (2019) Sabra Mostafapoura in drugih. Interspolnost pa je obravnavana v filipinskem filmu Metamorfoza (2019) J. E. Tiglaa. V njem spremljamo Adama, ki je vzgajan kot deček, življenje pa se mu zaplete ob pojavu prve menstruacije in začetku prehoda v odraslost. Film ob Adamovem odraščanju odpira pomembno tematiko medikalizacije interspolnih teles. Ta v spolno izrazito binarnem svetu predstavljajo nezaželen zaplet, ki se ga ponavadi brez osebne privolitve medicinsko “popravi”.

Festival nam je letos s poudarkom na preteklosti in starejših generacijah ponudil možnost za refleksijo o pomembnosti pogosto pozabljenih bojev, katerih doprinose včasih jemljemo za samoumevne. A vsi boji še zdaleč niso izbojevani, kot nam priča pretresljivo delo Dobrodošli v Čečeniji (Welcome to Chechnya, ZDA, 2020). Odmeven dokumentarni film ameriškega novinarja in dokumentarista Davida Francea, nagrajen med drugim na Sundanceu in Berlinalu, je pomemben dokument situacije v ruski republiki Čečeniji.

Od leta 2017 se v Čečeniji pod vodstvom predsednika Ramzana Kadirova izvajajo raznorazne operacije z namenom očiščenja krvi Čečenov, v okviru katerih organi lokalnih oblasti sistematično pridržujejo, mučijo in morijo LGBT+ osebe. Pogosto jih umorijo celo lastni družinski člani, zaslepljeni od narative o ohranitvi družinske časti, ki se propagira prek vseh možnih družbenih kanalov. Film spremlja ekipo aktivistk in aktivistov, ki v lastni organizaciji in brez predhodnih izkušenj vodijo zapletene operacije reševanja LGBT+ oseb iz smrtne nevarnosti, ki jim grozi v Čečeniji. Film je bil posnet v nevarnih okoliščinah, saj kamera vpletene spremlja v središče tveganih reševalnih akcij in odpira vpogled v sicer zelo dobro skrito dogajanje.

Po ogledu filma Dobrodošli v Čečeniji, ki ga je letošnje občinstvo izglasovalo za najboljši film festivala, smo tako postavljeni na brutalno realna tla glede sedanjosti. Nasploh lahko s srhom ugotavljamo, koliko vzporednic se da potegniti med današnjo situacijo, sploh z ozirom na trenutno politično vzdušje, in represivnimi režimi, o katerih nam pričajo zgodovinski filmi letošnje selekcije.

Filme je cele dneve gledala vajenka Neja.