Prometej Ridleya Scotta

Začnimo s citatom, z delom zapisa, ki skuša na internetni strani kina Kolosej povabiti gledalce k ogledu novega znanstveno fantastičnega mega-projekta, največjega po Avatarju, kot pravijo nekateri:

„Režiser kultnih filmov Osmi potnik, Iztrebljevalec in Gladiator se znova poda v temne in zahrbtne globine vesolja, na skrivnostni planet, kjer se utegnejo skrivati dokazi o nastanku človeštva. V bližnji prihodnosti, po osupljivih arheoloških odkritjih na Zemlji, posadka vesoljske ladje Prometej odpotuje na raziskovalno ekspedicijo …“

„Slabo!“ bi lahko enostavno rekli in sklepali, da gre za še en hollywoodski film „velike-zarote“, ki bo v svoji pretencioznosti in velikopotezni požrešnosti pogorel in končal v začaranem krogu, kjer se prepletajo večno pre-slabi odgovori na večna vprašanja. Preveč smo že vajeni povezovanja vsega z vsem in taoističnih osnovnih formul stvarstva, ki so zapisane na kakšnem starem kamnu nekje v Peruju, poleg Fibonaccijevega zaporedja števil, ki skrbi za mega-ritem vesolja.

Toda tovrsten sklep je definitivno preuranjen. Film je dejansko na nek način še slabši in sploh ne odgovori, niti se ne trudi odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavi, kar mu očita tudi veliko spletnih IMDB- in Rotten Tomatoes- kritikov. Po našem mnenju pa se ravno v tem skriva neka genialnost. To je genialnost zasuka v banalnost in mesenost, ki si ga film privošči namesto zasuka v pričakovano teozofijo. Namesto futurističnega kreacionizma nam je postreženo s hiper-darvinizmom, namesto modrih človeških očkov-stvarnikov, ki komaj čakajo, da otrokom povedo zadnjo skrivnost, dobimo nasilne antropoide, namesto reda kaos, kjer se vse medsebojno tako ali drugače in brez globljega razloga žre. Odgovor na vprašanje, „zakaj“, se odmakne na naslednjo stopnico, v filmsko nadaljevanje. In verjetno ne sklepamo prehitro, če rečemo, da se bo v drugem delu končni odgovor odmaknil v tretji del filma in tako dalje.

Pa vendar je morda ta navidezni manko odgovora že odgovor sam, pravzaprav edini možni odgovor na tako velika vprašanja. Vesoljska odprava Prometej pride na oddaljenem in Zemlji podobnem planetu do podobnih ugotovitev kot Levi-Strauss pri preučevanju Amazonskih domorodcev in Darwin na Galapagosu: Domnevna absolutna drugost in tujost ni tako zelo drugačna in oddaljena, kot se morda zdi. Pogled vanjo je pogled v ogledalo, kjer se odgovor na vprašanje zakrivi v vprašanje samo. Nasilje naleti na nasilje, boj za resnico se izenači z bojem za preživetje.

Ko se ljudje zazrejo v obličje svojega vesoljskega stvarnika s svojim zvedavim zadnjim „zakaj“, jih ta skuša brez globljega razloga ubiti. S tem človeški zvedavosti odgovarja - če je nekje nek Bog-oče, ki bi ustvaril človeka po svoji podobi, je definitivno to lahko le zelo nasilen oče, ki ustvarja enostavno zato, ker lahko, iz moči, da bi bil boljši od lastnega Boga-očeta. Obenem pa skrbno pazi, da ga lastni potomci ne bi prekašali. Podobno ojdipsko razmerje v filmu vlada tudi med človekom in njegovo stvaritvijo - robotom, prav tako pa tudi znotraj človeških razmerij, med pogoltnim starim znanstvenikom in njegovo hčerko, vodjo vesoljske odprave. Isti motiv lahko opazimo tudi v drugih Scottovih filmih, recimo v Blade Runnerju. 

Namesto pričakujočega odkritja transcendentnega izvora, film torej postreže z imanentnim nanašanjem stvarnikov in njihovih stvaritev na enotno nehierarhično površino. Tako dobimo linijo Ojdip-oče, Ojdip-sin, Ojdip-vnuk, ki se tako naprej odvija v neskončnost.  Vesoljski inženirji so stvarniki ljudi, ti pa so stvarniki avtističnega zvedavega robota, ki je svoji neizvornosti navkljub paradoksno še najbližje nekakšni božji vednosti, previdnosti in zvitosti. Nekje izven, toda v odvisnosti s to sorodstveno linijo, se nahaja še druga flora in favna, ki se bo v filmskem nadaljevanju gotovo še razširila. Ta bitja človeška telesa zajedavsko izkoriščajo za lastno razmnoževanje – taka je zlovešča in izredno močna vodna kačica, nadalje nekakšna sluz, ki povzroči, da sterilna junakinja rodi hitro rastočo hobotnico, na koncu pa se z levitvijo rodi še znani križanec „Alien“, ki poskrbi za povezavo Prometeja s prvim delom sage Osmi potnik iz leta 1979.

DNK verige torej divjajo, se po dolgem in počez križajo in cepijo. Vsako bitje se v želji po nesmrtnosti, v želji po nadaljevanju ali ohranjanju ravno svojega genskega materiala do drugih bitij vede skrajno izkoriščevalsko in pošastno. V tem momentu se zgodi klasičen humanistični paradoks – tisto najbolj človeško pri človeku – želja, da se na vsak način, tudi zavoljo osebnega žrtvovanja posadke vesoljske ladje, ohrani naša vrsta - postane enako tistemu najbolj pošastnemu pri raznih vesoljskih sluzavcih. Dobro in zlo se ne delita več glede na vrstno pripadnost in postaneta stvar perspektive določene biološke vrste.
Ravno v momentu razčlovečenja se zdi, da film ne gre dovolj daleč, da se ujame v lastno zrcalno podobo in ostaja vse preveč človeški ter na ameriški način krščanski, kar pa je kar pogost simptom hollywoodskih znanstvenih fantastik. Skupaj z izgubljenim križcem glavne junakinje ob koncu filma na površje udari moralni nauk, da se nekako splača, ne glede na pripadajočo vrsto, biti nekakšna prava kombinacija dobrote in poguma. Pri tem pa je pozabljeno, da je ta formula za uspeh še kako partikularna, kulturno specifična ter zgodovinsko in prostorsko omejena. Če tovrstnemu filmu lahko oprostimo zelo površen prikaz medosebnih odnosov, popolno umanjkanje suspenza, nekatere razlagalne luknje in smešne znanstvene izpeljave, mu finalnega humanizma zagotovo ne moremo.

Gledal in gledal je Jernej Kaluža.