Rasla je vrba in raslo je dete

Materinstvo postopoma izgublja nekaj svoje svetosti. Idealizirano podobo mame, vedno ljubeče, vedno nesebične, vedno srečne in požrtvovalne, počasi razblinja bolj odkrit diskurz o realnosti materinstva, poporodni depresiji, težavah z zanositvijo, preobremenjenosti, neželeni nosečnosti in drugih težavah, o katerih naj prava mama in s tem prava ženska ne bi govorila. Na ta vlak je skočila tudi filmska umetnost, na primer s filmi Pogovoriti se morava o Kevinu Lynn Ramsey, Mamica Xavierja Dolana, Zasebno življenje Tamare Jenkins in Nikoli, redko, včasih, vedno Elize Hittman. H kompleksnosti materinstva se je po filmu Mame vrnil tudi makedonski režiser Milčo Mančevski s svojim najnovejšim celovečercem Vrba. Premiero je film doživel leta 2019, gostoval je na več kot 30 festivalih, slovensko občinstvo pa si ga lahko sedaj ogleda v spletni videoteki HBO.

Ma Nevski je najbolj poznan po svojem filmu Pred dežjem iz leta 1994, v katerem je zaigral Rade Šerbedžija in s katerim je Makedonija prejela prvo nominacijo za oskarja za tujejezični film. Tako kot v filmu Pred dežjem se v Vrbi prepletajo različne zgodbe, katerih osrednja tema je želja po materinstvu. Tri ženske si na vsak način želijo otroka, a jim ga nikakor ne uspe spočeti. Vsaka pa za to najde svojo rešitev.

V prvem delu filma spremljamo mlad par na srednjeveškem podeželju, ki poskuša s pomočjo ritualov, domačih žavb in molitev spočeti otroka. Ker nič ne zaleže, se po pomoč obrneta k modri, nabriti starki, ki jima zagotovi, da bosta imela veliko otrok, vendar bo to terjalo svojo ceno. Če poznamo pravljico Špicparkeljc bratov Grimm, nam je takoj jasno, kako visoka bo ta cena. Jasno nam je tudi, da bo par iz obupa to ponudbo sprejel, a s figo v žepu, morda pa celo zares v lažnem prepričanju, da se bo zlahka odrekel svojemu prvorojencu. Pa se mu ne more, ceno pa mora vseeno plačati. 

Po ostrem rezu se znajdemo v današnjem času sredi prometnega zamaška v Skopju, kjer spremljamo ljubezensko zgodbo taksista Branka in prodajalke Rodne. Mančevski jima kot način spopadanja z nezmožnostjo zanositve ponudi sodobni čudež – znanost. Film prikaže stanje popolne skrušenosti, odklanjanja umetne oploditve in občutek razčlovečenja ob njem, a hkrati neizmerno srečo, ko postopek vendarle uspe. Toda kot je nakazal že prvi del, srečnega konca nismo mogli pričakovati. Pretresljiva je že subtilna vzpostavitev dejstva, da je odločitev za otroka za par iz »delavskega razreda« hudo finančno breme, ki zahteva mesece življenja ob kruhu in vodi, dolgov ter odrekanja. To je doseženo z bežnimi pomenljivimi replikami, prizorom z davčnim izterjevalcem, montažno sekvenco opremljanja stanovanja in povsem direktnim naslavljanjem problematike z dialoško formo. Povrhu vsega Branko in Rodna ugotovita, da pričakujeta dvojčka, vendar bo eden od njiju fizično pohabljen. Tako se pojavi dilema, ali obdržati takega otroka ali se raje odločiti za splav. Kaj je bolj sebično? Pravega odgovora najbrž ni. In film se niti ne pretvarja, da odgovor pozna. S specifičnim primerom le nakaže nastavke za splošen premislek.   

Tretji del filma se direktno naveže na drugega, vendar v ospredje postavlja materinstvo v luči posvojitve. Osrednji lik je Rodnina sestra Katerina, ki z možem posvoji petletnega dečka. A kako se spopasti s tem, da otrok ni takšen, kot si pričakoval in želel? Fant noče spregovoriti niti besede, kaže znake avtizma in se ne more prilagoditi novemu življenju. Ob koncu filma posvojeni otrok izgine in njegova mama je že pripravljena na najhujše, z njo pa tudi gledalci. Pripravimo se na ponovitev motiva iz prve zgodbe, v kateri najdejo pogrešanega otroka mrtvega, a Mančevski poskrbi za preobrat. Mama otroka najde živega in zdravega, že malo klišejsko pa otrok ob srečanju tudi čudežno spregovori. 

Ravno prepletenost drugega in tretjega dela – gre namreč za sestri, ki se pojavljata v obeh delih – je razlog, da film ne učinkuje povsem uravnoteženo. Če bi šlo za tri povsem nepovezane zgodbe, katerih skupna točka bi bila le tematika, bi vse skupaj kljub časovnemu preskoku in slogovni raznolikosti prvega in drugih dveh delov dosti lažje povezali v zaokroženo celoto. Tako pa namesto treh delov v resnici dobimo dva, ves čas pa čakamo, da se bo drugi del vsaj nekako navezal na prvega. Simbol vrbe, ki jo izpostavi že naslov, v filmu ni dovolj izkoriščen in konsistentno prisoten v vseh treh delih. Vrbo sicer simbolno povezujemo z vodo, nesrečo in solzami, v srednjem veku pa so jo povezovali z ženskimi božanstvi in čarovnicami ter verjeli, da lahko izniči zle uroke. Tako v prvem delu srednjeveški par vrbo uporablja v različnih ritualih za povečanje plodnosti, v drugem delu Rodna na vrtu posadi vrbo v želji, da bi hkrati z njo rasla njena dvojčka, v tretjem delu pa o vrbi ni ne duha ne sluha. 

Prvi, srednjeveški sklop filma izstopa tako vsebinsko kot estetsko. Vseskozi precizna kinematografija Tamása Dobosa tu zaživi v polni moči. Posnetki »primitivnega življenja« so odeti v zlate tone, še posebej so izpostavljeni bližnji posnetki in detajli, ki gradijo senzualno in neposredno, mestoma skoraj pravljično atmosfero. Zgovorna je uporaba tišine in zvoka, ki je praktično do sklepnega dejanja filma izključno diegetski. Pristnost posameznih zgodb je med drugim rezultat odlične igre vseh treh glavnih igralk. Sara Klimoska kot srednjeveška mladenka navdušuje s popolno avtentičnostjo in surovo neizumetničenostjo, Natalija Teodosieva se kot srčna, a neukrotljiva Rodna zdi najbolj človeška, Kamki Točinovski pa uspe z minimalnim številom besed utelesiti obup in bolečino ter hkrati neizmerno ljubezen ob nenavadnem obnašanju posvojenega otroka. 

Najšibkejša točka filma Vrba je tako scenarij, katerega avtor je režiser sam. Dialog je sicer dobro spisan in na pravih mestih duhovit, poleg osrednje teme materinstva pa so v pogovoru subtilno izpostavljene druge problematike, na primer staranje, boj za preživetje, nadzor nad ženskim telesom in izpeta ljubezen, kar film obogati, nikakor pa ne preobloži. Film je dinamičen in občutek napetosti, celo tesnobe, ki se izmenjava z upanjem, ves čas narašča, a nikoli ne doseže vrhunca. Gledalci tako kljub vsemu ostanemo bolj ravnodušni, kot bi si ustvarjalci najbrž želeli. Mančevski bi si lahko dopustil narediti korak ali dva dlje pri razbijanju tabujev in spreminjanju narativa materinstva ter nosečnosti, kar bi morda dosegel že z vključitvijo kakšne ženske več v avtorsko ekipo. Mama kljub vsemu ostaja ena sama, ženska, ki ni mama, pa je vseeno prava.