Retrospektiva Renata Castellanija

V Kinoteki se je včeraj končala retrospektîva z naslovom Mladost v očeh Renata Castellanija, ki ji je strešico na î postavil triurni Razbojnik (Il brigante) iz leta 1961. Zakaj strešico na î? V namig k »razlîki«, zapisani s strešico namesto pike, pri kateri gre za Grilčev slovenski prevod Derridajevega razlikovanja med différence, zapisano s črko e ter différance, zapisano s črko a. Gre za razlikovanje zgolj na ravni zapisa, ki se fonemskosti izmika ... Zakaj ta namig? Ker zapisani naslov retrospektive ves Castellanijev filmski jezik zvede le na pojem mladosti. Razlîka pa je »belina ali slepa pega med transcendentalnim in empiričnim. Je zamuda, ki vedno prehiteva delo pojma.« Morda nimam(o) pojma - morda pa ta razlîka s strešico na î zajema tudi belino filmskega platna ...

Naslov retrospektive se opira na temo filmov iz Castellanijevega zgodnejšega obdobja oziroma tako imenovano »trilogijo mladih ljubezni«, posneto med letoma 1948 in 1951. Sestavljajo jo filmi Pod rimskim soncem, Pomlad in Za dva solda upanja. Slednji velja za enega vrhuncev tako imenovanega »rožnatega neorealizma«. »Rožnati« režiserji »posnemajo neorealistični značaj tako fotografije kot kadriranja, vendar ta paket spustijo skozi strukturni filter komedije,« kot v Kinotečniku piše Anja Banko, pogosto pa ga okrancljajo tudi z lepimi protagonisti. Oznaka skratka pomeni obrat od moralistično-pesimističnega poudarka neorealistov k lahkotnejšim temam in veselejšemu pristopu, ki je po vsej verjetnosti botroval tudi temu, da je Castellanijevo ime ostalo nekako na obrobju oziroma v »senci filmskih arhivov«.

Že omenjeno trilogijo o zgodbah mladih zaljubljencev, ki jim tragične socialne okoliščine, kot so vojna, brezposelnost, stanovanjska problematika, »zastarele« družinske ter cerkvene vrednote itd. otežkočajo pot do zakonske zveze, lepo povzame Castellanijev kasnejši film Skrite sanje iz leta 1957. Orehi, ki jih študentka kemije in medicinec treta na prvem zmenku, so sicer trdi, ampak oba sta dovolj zmešana, da bosta srečna! »Z razumom si ne bosta zagrenila življenja«! Tudi neobstoječa birma liberalne panteistke, ki po mnenju duhovnika sploh ne živi, ampak vegetira, ni ovira! »Poročila sva se. Stop. Oprostite nama. Stop.« Navsezadnje se s tem sprijaznijo tudi starši: »Zdaj, ko si storil to norost, nismo več v strahu, da jo boš storil.«

Za razliko od trilogije, Castellani v Skritih sanjah mlademu paru, ki gre na krilih ljubezni dokaj nežno čez vse odrasle ovire, s koncem filma poreže peruti in se tako poslovi tudi od lastne mladosti. Alternativni srečni konec, ki ga je od režiserja zahteval producent, a potem po ogledu nove verzije filma od njega odstopil, smo imeli tokrat v Kinoteki možnost videti kot dodatek.

Grobo rečeno - po ogledu Castellanijevega zaporniškega filma Pekel v mestu iz leta 1958 postane nekakšen »dodatek« celotna »mladostna« trilogija. Humor, ki že v slednji sploh ni bil na prvo žogo, postane v Castellanijevi »Kaznilnici (brez) odrešitve« povsem prefinjen. Njegove črnobele romantične komedije, nekakšne lahkotno poskakujoče zebrice, postanejo v Peklu v mestu zaporniške rešetke, ob katerih si lomijo zobe levinje. Tako bi namreč lahko povsem primerno označili karizmatične protagonistke Castellanijevega surovega realizma ...

»V živalskem vrtu smo, prinesli so nam lešnike,« pravi ob obisku novinarjev zapornica Egle, ki jo je perfektno odigrala Anna Magnani. »Življenje je komedija,« nadaljuje vsega hudega vajena bivša prostitutka, »kradem, da mi ne bi bilo treba delati. Potem pa pridem sem in delam.« Egle v svoje kremplje dobi po krivem obsojeno služkinjo Lino in jo s svojimi nasveti do konca filma spremeni v pokvarjenko: »Pazi se dobrotnikov. Tolikokrat so me prinesli okoli.« Zaporniški rokenrol!

Če sta mlada zaljubljenca v Dveh soldih upanja vso svojo usodo položila v roke Vsemogočnega in so kritiki med drugim tudi zato Castellanija ob primerjavi z idejno precej drznejšimi sodobniki označevali za konservativnega, je Pekel v mestu njegova bežiščnica ... Castellanijevo sveto je pač filmsko platno, beli oltar, kot ga je nedavno na Festivalu neodvisnega filma poimenoval Ivan Obrenov. Verovati v boga pa mu pomeni z nohti praskati beton. Zato zapor - z nunami namesto paznikov ... Bog je konzerva!

Tako kot je nekakšna konzerva tudi vsakršna filmska klasifikacija! Bolj ko so Castellanija tlačili v predala žanra komedije in rožnatega neorealizma, bolj odločno je prikazoval življenje, ki ni rožnato ... Zaradi razmeroma kratkega izleta v žanr komedije so ga potisnili na obrobje, zakaj pa najbrž dobro razloži Ecovo Ime rože z zgodbo o usodi Aristotelove Poetike. Castellani se je namreč že na samem začetku zelo dobro zavedal, da komično izvira iz tragične situacije.

Njegov prvenec Strel pištole iz leta 1942 je priredba Puškinove kratke zgodbe. »Znam te puško dok si pištolj bila,« bi bil primeren povzetek zapleta, po katerem se ruska kneza, oba vojaška častnika, dobra prijatelja povsem različnih karakterjev, kot mačka vrtita okoli vrele kaše, zapeljivke Maše. Filmu so kritiki očitali, da je formalističen in hladen, Castellani pa je izjavil, da ga je precizno in načrtovano posnel v imenu elegance. Na trenutke film res spominja na smrtonosno strelno orožje, toda že v naslednjem hipu se namesto krogle iz cevi pokadi jokerjevski »BANG« na zastavici. Če je osebnost kneza Andreja Anikofa slična driski, pa je osebnost kneza Sergeja Druskega en sam nasmeh. Ko se prvi iz ljubosumja odloči z drugim češnje zobati in ga pozove na dvoboj, ta skrije kroglo med hrustavke in ustreli v prazno. Andrej prepozna svoj poraz. S smrtjo prijatelja, ki živi sprijaznjen z vodilom »I'll probably bite a bullet, cause i live by the gun«, ne bo kaznoval, zato mu svoj strel obljubi za takrat, ko si srečen ne bo več želel umreti ...

Ali ima zategnjeni knez Andrej prijatelja nekje globoko v sebi preveč rad ali pa res odlaša iz sovraštva? Vprašanje, ki je izmuzljivo kot njuna Maša. Toda, kot pravi Andrej: »Ko si izbereš usodo, moraš zbrati pogum, da ji slediš do konca.« In Andrej gre do konca. Karieri se odpove zaradi življenja na deželi, drsa po tankem ledu – dobesedno, iz Rima gre v Kijev s fakin kočijo itd. Vse to zaradi ženske, katere posiljeni smeh bi moškega lahko pripravil do mizoginije. Zaradi Maše, ki Andreja na otip ne loči od Sergeja, ki na otip ne loči svilene priveze od njenih las. Opa, bogata in razkošna tragikomedija ljubezenskega trikotnika v Rusiji in Ukrajini tridesetih let devetnajstega stoletja!

Castellanijev epski Razbojnik je posnet po romanu Giuseppeja Berta, ki mu je bil v navdih resnični dogodek v Calabriji ob koncu druge svetovne vojne. Traja tri ure, a nam ne ukrade niti minute ... Pripoveduje zgodbo o večnem uporniku Micheleju Rendeju, čigar ime prikladno, ker sta istega perja tiča, spominja na Michaela Renderja, vladno ime aktivista in raperja Killerja Mikea, polovičko dua Run the Jewels, ki je v zadnjem letu javno podprl Bernieja Sandersa, demokratskega kandidata za ameriškega predsednika. Rende je eden tistih - Razbojnikov za vse čase!

»Talentiran in glava zase« s smrtonosno razvado boriti se z oblastjo. Umora po krivem obtožen v času fašizma se tega »štemplja« ne znebi niti v demokraciji. Castellanijevi fascinantni prizori s čredami ovc. Nasilna kalabrijska zemlja, ki se v gledalca praši iz platna. Lakota. Žičnate ograje. Vsega naveličane množice. Švic in pljunki na motiki. Prelivanje krvi. Predvsem pa »Strah, strah pred vsem,« kot se dere Rende. Brez spremembe; ene in iste besede s prižnice: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.«

Castellani da je filmsko obrobje? Obrobje v roke oziroma pred oči!