S filmskega festivala o mestih, urbanosti in arhitekturi

Pozdravljeni. V današnjem Kinobaru boste poslušali o filmu, arhitekturi in predvsem o festivalu, na katerem sta se prejšnji teden srečala. Govorimo o festivalu Edo, ki je dobil ime po modernističnem arhitektu Edu Ravnikarju. Dogodek nas je privabil z brezplačnostjo in konceptualno jasnostjo: štiri dni zapored, od 15. do 18. oktobra, smo si na različnih necentraških in nekinomatografskih lokacijah, ogledali dokumentarne filme na temo arhitekture in urbanizma. Kot rečeno v programu, so se filmi zgodili, namesto debat pa je projekcijam sledil polurni pogovor z izbranim sogovorcem. Teme je na vsakega izmed večerov uvedel govorec, povezan s prostorom, v katerem smo se znašli. Ker smo prvi večer gledali film o tem, kako zajebano je biti Benečan v Benetkah, nas je na ladjici med rečnimi kapitani pozdravil Arne Zupančič.

Dokumentarec Venice Syndrom oziroma Beneški sindrom sega v leto 2012, ko je mesto že trpelo zaradi turistične preobremenjenosti in tresenja tal, ki so ga povzročale ogromne križarke. Danes jim je vstop v mesto onemogočen, dobrih 54.000 prebivalcev pa vsako leto obišče 26 milijonov turistov. To so turisti, ki se Benetk nagledajo v enem dnevu in še isti dan odidejo. Mesto ne deluje v skladu z življenjskimi potrebami stalnega prebivalstva; najemnine so predrage, trgovine z vsakdanjimi življenjskimi potrebščinami redke, infrastruktura pa je neobnovljena ali naprodaj. Palačo, ki je v 20. stoletju igrala vlogo pošte, je na primer leta 2008 kupila hiša Benetton. V dokumentarcu se avtohtono prebivalstvo z rosnimi očmi spominja časov izpred nekaj desetletij, ko so premožni ameriški turisti v mesto prihajali za dva tedna in posledično navezali stik z lokalnim prebivalstvom, ki je danes nemogoč.

Benetke so trgovsko mesto, ki je na neki točki uspešno prodalo znosnost bivanja. Prebivalci torej hrepenijo po dobrih starih časih, hkrati pa tista peščica, ki še ima v lasti nepremičnine, tudi sama oddaja na Airbnbju in tako prihrani kak evro za ceno nefunkcionalnega mesta. Obstajajo seveda mesta in prebivalci, katerih znosnost bivanja je ogrožena še dosti resneje, bolj poceni in še manj po lastni krivdi, a to še ne pomeni, da tema Benetk ni relevantna.

Po filmu se je moderatorka Zala Velkavrh, članica kolektiva Prostorož, ki festival organizira, pogovarjala s sociologom Marjanom Hočevarjem. Benetke so po njegovem mnenju zelo specifičen primer, ki ga je kljub konceptu debate - globalne teme postaviti v lokalni kontekst - nemogoče primerjati z Ljubljano. Prikupna stara mestna jedra se povsod po Evropi iz bivališč spreminjajo v prizorišča, kar je sicer negativen, a povsem normalen pojav, saj se dogaja vsem. Poleti je pač treba malo potrpeti in se veseliti peščice turistov, ki so se odločili nekaj svojega denarja pustiti pri nas. Pričakovati, da se gentrifikacija ne bo dogajala, je brez veze, predvsem pa si je treba naliti čistega vina in ne preveč filozofirati.

Hočevar je publiko v precej aktivističnem okolju rečnih kapitanov potolažil, saj je podjetje Thomas Cook, znano po prodaji paketnega turizma, nedavno propadlo, z njim pa bo verjetno počasi upadlo tudi vse množično. Glede na to, da se mesta hkrati soočajo tako z individiualiziranim kot tudi z organiziranim turizmom, ki prihaja iz držav v razvoju, kot so Rusija, Kitajska in Indija, je Velkavrh zanimalo, kakšen nasvet bi dal sogovorec mestni občini. Hočevar je odgovoril, da Ljubljana ni otok, pač pa del globalnih trendov, in več kot iti s tokom naprej in dva do tri mesece potrpeti ni mogoče storiti. Kljub zagovarjanju statusa quo pa vidi problem v nereguliranem trgu Airbnb, ki bi se ga dalo zamejiti po vzoru Barcelone ali Berlina.

Iz publike se je čisto na koncu zaslišala pripomba o odmiku prebivalcev iz centra mesta, saj je ta postal kulisa kulturnega življenja brez vsakega občutka lokalnosti. Hočevar je na pripombo odgovoril, da se na Prešernovem trgu, tudi če tam ne bi bilo nobenega turista, lokalno prebivalstvo tako ali tako ne bi zbiralo, saj smo Slovenci izrazito “antiurbano ljudstvo”. Tovrstni posplošitvi je sledila še ena, ki se je začela nekako tako: množični turisti so pasanti, ki se v Ljubljani na poti na Hrvaško ne zadržijo več kot dve ali tri ure, kar lahko še potrpimo, uporabniki Airbnbja pa so “našega tipa ljudje, ki ne delamo v fabrkah, saj imamo vsi prisotni službe srednjega sloja, drugače nas tu sploh ne bi bilo, ampak bi se ukvarjal s čim drugim".

V sredo, 16. oktobra, smo si ogledali poljski film Bloki iz leta 2017. V filmu arhitekti gigantskih stanovanjskih kompleksov, ki so jih na Poljskem gradili v času komunizma, spremljajo razvoj življenja v njih. Med komunističnim režimom je država od leta 1951 do leta 1989 zgradila več kot 7 milijonov stanovanj. Pri nas smo z načrtovanjem začeli leta 1965 in do osamosvojitve zgradili pol milijona stanovanj, kar je na prebivalca še več od Poljakov. Vsako jugoslovansko podjetje je v stanovanjski sklad plačevalo prispevek, ki je znašal 4% na vse plače.

V času snovanja velikh poljskih sosesk se je razmišljalo o standardizaciji vsega, funkcionalni objekt se je tako pomnožil in ustvaril značilno socialistično pokrajino, močni politični viziji pa sta ob risanju načrtov manjkala urbanistična in sociološka. Stanovalci velikih in zgoščenih naselij so kmalu začeli pogrešati garaže, promet okoli sosesk pa je postal velik problem. Visoka frekventnost majhnih stanovanj je bila tudi eden od pogojev za nastanek getovskih predelov. 

V devetdesetih se je arhitektom in politiki v igri pridružil še tretji član - razvijalec, ki se je osredotočil na poslovno plat nepremičnin. Začelo se je obdobje dobičkonosno usmerjenih ograjenih sosesk, ki so vzniknile okoli leta 2004, ko se je Poljska priključila Evropski uniji. Bivanje v zavarovani ograjeni soseski je prebivalstvo vizualno ločilo med sabo in postalo statusni simbol. Lokacija projekcije se je zopet povezala s problematiko dokumentarca, nahajali smo se namreč v četrtni skupnosti Posavje na Bratovševi ploščadi, ki jo poleg blokovskega dela oblikuje tudi ruralni. V megastrukturi soseske BS 7, ki velja za najfunkcionalnejšo v Ljubljani, biva 10.500 ljudi. Tokrat je spregovoril arhitekt Cankarjevega naselja ali polovice Nove Gorice Tomaž Vuga.  

Vuga je deloval sočasno z nekaterimi arhitekti iz dokumentarca in povedal, da je v primerjavi s poljskimi kolegi v Jugoslaviji užival večjo svobodo. Projekte je večinoma dobival s pomočjo javnih natečajev, ki so iskali najboljšo rešitev. Dejal je, da veliko urbanističnega načrtovanja res ni bilo, arhitekti pa so se zgledovali po švedskih standardih, kar je še danes mogoče videti v gradnji četrti Murgle. Vuga je za konec omenil problematičen zakon iz leta 2007, ki prebivalcem blokovskih naselij dovoljuje razdelitev zemljišča okoli njih in tako odprt javni prostor spreminja v ograjeno privatno lastnino. Na vprašanje, kaj loči slabe soseske od dobrih, je odgovoril z besedo: urbanizem.

S tem zaključujemo prvi del reportaže s festivala o filmu in arhitekturi EDO, ki je potekal med 15. in 18. oktobrom na različnih necentraških in nekinematografskih lokacijah po Ljubljani. Iz Benetk se bomo selili v skoraj uresničeno retrofuturistično mesto, motrenje urbanosti ali neurbanosti pa bo zamenjalo antropološko opazovanje ljudi na javnih površinah. Pridružite se nam spet v ponedeljek ob 13.00.