Sama zase: Experimenta

Londonski festival, letos že jubilejni šestdeseti, ima vsega skupaj petnajst kategorij. Njihova razdelitev je klasična: gala projekcije, tekmovalni program in skupinica tematskih sekcij (ljubezen, debata, smeh, kult in dalje). A na zadnjih straneh kataloga se skriva še ena, malo drugačna rubrika; uganili ste, eksperimentalna.

Zakaj drugačna? Eksperimentalna sekcija s simpatičnim imenom »Experimenta« ima svojo kuratorsko ekipo, ločeno in bolj ali manj avtonomno od tiste festivalske. Že tretje leto zapored jo organizirajo tri figure: Benjamin Cook, sicer direktor glavne britanske agencije za eksperimentalni film in video LUX, ter Helen de Witt in William Fowler iz Britanske kinoteke BFI. Kot taka je Experimenta vsaj malo odmaknjena od osrednjega dela festivala. Najdemo jo na zadnjih straneh kataloga in v najmanjši izmed treh dvoran Kinoteke. K temu, da je rubrika potisnjena v ozadje, ne pripomore niti dejstvo, da se odvija sočasno s sejmom sodobne umetnosti Frieze, največjim tovrstnim v Britaniji, ki vsaj prvi vikend Experimenti posrka kar nekaj občinstev.

Experimenta ima torej svojo programsko ekipo, je torej edina kategorija s tem privilegijem – ali bremenom? –, in ni težko videti, zakaj. V vsega skupaj devetnajstih (!) projekcijah najdemo tako dolgo- in kratkometražne produkcije, nizkobudžetne, rokodelske projekte, kot večje, močnejše naslove. Eksperimentalni film ni več le stvar posameznikov, izoliranih avtorjev, temveč vedno pogosteje stvar velikih ekip, velikih proračunov in velikih vizij.

EXPRMNTL režiserja Brechta Debackera je po svoji viziji ambiciozen, a po formi klasičen. Gre za dokumentarec o istoimenskem belgijskem festivalu, enem najvplivnejših festivalov eksperimentalnega filma v Evropi. Potekal je v sedmih izdajah – od povojnih let pa do sredine sedemdesetih – dokler ni zaradi nezanimanja, pomanjkanja financ - razlogi so še vedno megleni - propadel. O EXPRMNTL-u ni jasno prav dosti; za Debackera so bili edini vir informacij prav udeleženci – filmarji in gledalci sami. Knjig, zapisov o festivalu praktično ni; zgodbe in anekdote, ene bolj resnične kot druge, se širijo od ust do ust. Debackerov film, po formi klasičen, a izčrpen, je zato neprecenljiv zgodovinski dokument; je raziskovalni film v najbolj polnem pomenu besede. Debackere išče, brska, raziskuje, in dejstvo, da je po obliki konvencionalen in ne avantgarden, ni nikakršna slabost, nasprotno. EXPRMNTL nam približa izkušnjo festivala, naredi nam ga znanega, tudi če smo eksperimentalni sceni popolnoma tuji: in prav v tem, v njegovi izčrpnosti, a hkrati dostopnosti, se nahaja Debackerov uspeh.

Na drugem polu eksperimentalnosti najdemo prvi celovečerec ameriške škotinje Margaret Salmon Eglantine. Salmon je zanimive stvari snemala že v kratki formi, a s 75-minutnim filmom se zdi, da je šele zares prikorakala na njej lasten teren. Zgodba je preprosta, ali pa je sploh ni: film, posnet na 35-milimetrski trak, na več lokacijah – gozdovih, jezerih – po Škotski, naracije niti ne potrebuje, saj je dovolj zgovorna že okolica sama. Eglantine, ime režiserkine hčerke, je film o otroštvu in otroških vizijah, o doživljanju narave in družbe skozi oči otroka. Če se to sliši lirično ali romantično, nam film skuša povedati nekaj drugega: Eglantine je film o naravi in naravnem, a spolzkosti obeh terminov se Salmon dobro zaveda, zato ju gledalcu odtuji, naredi tuje. Gozdovi tukaj niso le naši gozdovi, niti gozdovi junakinje, ampak nekaj drugega, nekaj tretjega.

Svoje nove celovečerce so na LFF-u predvajala tudi velika imena eksperimentalnega in umetniškega filma Douglas Gordon, Bill Morrison, Sarah Pucill. A večina zanimive produkcije se je znašla v desetih projekcijah kratkometražcev, od katerih imamo tu časa le za nekaj najpomembnejših. Mad Ladders, novi film Američana Michaela Robinsona, psihedelična zmes religije, glasbe in televizije nekje med opero in Evrovizijo, med osemdesetimi in prihodnostjo, je desetminutni kolaž, o katerem je težko povedati kaj več, ne da bi njegovo moč utopili v abstrakciji. S sedemminutnim The Man From Hong Kong ni razočarala ni niti Karen Yasinsky, s strani katere smo perfektno spojenih halucinatornih montaž, sploh v polju eksperimentalne animacije, že navajeni. S svojim prvim filmom pa je prijetno presenetil tudi britanski kritik in kurator George Clark, ki je s šestnajstminutnim Sea of Clouds, nekakšnim stranskim produktom Clarkovih kuratorskih raziskav v Tajvanu, uspel doseči perfektno mešanico med poezijo in akademskostjo, med sanjami in zbranostjo.

Morda, ali pa kar zagotovo vrhunec letošnje Experimente pa je srednjemetražec, enourni The Illinois Parables čikaške filmarke Deborah Stratman. Da gre pri Stratman za vrhunsko režiserko nekje na meji med eksperimentalnim in dokumentarnim ustvarjanjem, smo vedeli že vnaprej, z novim 16-milimetrskim esejskim filmom, kakor je The Illinois Parables označil katalog, pa je svoj status kot ena pomembnejših sodobnih ustvarjalk na obeh področjih le še utrdila. Njena dela se izogibajo klasifikaciji; The Illinois Parables uporablja neštete oblike naracije: tekst, zemljevid, igrani prizori, fotografije in najdeni posnetki, ki jih Stratman mojstrsko združi v strukturirano pripoved iz enajstih parabol, ali lepše rečeno prilik. Vse se vrtijo okrog njenega domačega okolja, zvezne države Illinois in njene večplastne, ne vedno prijetne zgodovine. Vera, mitologija in ameriška identiteta se pletejo in mešajo, Stratman pa se od kompleksnosti in prepletenosti svojih subjektov ne odmika. The Illinois Parables je gotovo eden najbogatejših dokumentarcev tega leta, ter brez dvoma tudi eden izmed najboljših.

Letošnjo Experimento pa so, kot je že v navadi, zaključile projekcije novo restavriranih klasik in pozabljenih draguljev. Za slednje je tretje leto zapored poskrbel Mark Toscano iz losangeleškega Academy Film Archive, kateremu se gre zahvaliti za izjemno restavracijo Kalifornijca Curta McDowella, čigar kratki filmi so bili pred londonsko projekcijo, če ne ravno izgubljeni, vsaj zelo redko predvajani. McDowell je sodobnik Johna Watersa, in že to nam nekaj namigne o izgledu in vsebini njegovih produktov, pa tudi o njihovi kontroverznosti. Trinajst McDowellovih filmov je zmes ljubezni, seksa in screwball komedije, zapakirana v slogu gej pornografije. Toscanov brezhibni izbor je, če ne ravno dramski vrhunec letošnjega londonskega festivala, pa vsaj njegov klimaktični zaključek. Če ne drugega, klimaksov v McDowellovih filmih ne manjka.