Slovanska sokolja teorija

Družinski film je čuden naslov za film. Ta besedna zveza seveda običajno predstavlja žanr - tisti žanr, ki z zgodbo nagovarja mlajše občinstvo, a zaradi prisotnosti nekaterih kompleksnejših elementov načeloma ostaja primeren za vse starostne skupine. S tem tovrstni filmi malce neupravičeno v očeh mnogih izgubljajo kredibilnost in relevantnost. In če pomislim malo bolje, je družinski film slab, zaznamovan in nenatančen žanrski izraz. Morda podobno kot ljudska oznaka »slovenski film«, ki je v času naše samostojnosti postala več kot le nacionalna opredelitev in se je otežena s stigmo pretirane umetniške zasanjanosti ter s tem negledljivosti in s siljenjem režiserjev v drugo, kvazizabavljaško sfero, morda izkazala za škodljivo. Še en sumljiv slovenski filmski izraz je »celovečerec«, ki filmom sugerira nekakšno okupacijo našega celega večera, pa niti časovno niti vsebinsko ni jasno opredeljen. A namesto relativiziranja vseh izrazov filmske teorije je morda čas, da se lotim današnje recenzije.

Olmo Omerzu je mladi slovenski filmar, ki ustvarja na Češkem in dela filme, kakršnih večina naših domačih režiserjev ne zna delati. Njegovi filmi vizualno sledijo sodobnim umetniškim trendom. Družbenih tematik se lotevajo na nove načine in se nasploh uspešno upirajo žanrskemu ali bognedaj nacionalnemu ukalupljanju. Omerzu je film sicer študiral v Pragi in Čehi ga že predstavljajo kot češkega režiserja slovenskega rodu, a je njegov režijski prijem sodoben, idiosinkratski in s tem hkrati nadnacionalen, tako rekoč evropski. Njegova prva dva filma sta morda še padla pod oznako srednjemetražnega, s klasično celovečerno dolžino pa se ponaša Omerzujev novi, že na Liffu predstavljeni, zdaj pa po celi Sloveniji distribuirani Družinski film.

Ta prikaže zgodbo družine, kakopak, običajne češke družine, ki je spuščena skozi cel kup preizkušenj, ko starša odideta jadrat na drug konec sveta in s seboj vzameta tudi psa, osemnajstletna hčerka in petnajstletni sin pa ob tem ostaneta doma. Kljub pogostim stikom preko Skypa se določene družinske vezi v nekaj tednih zaradi različnih razlogov začnejo krhati, kot vezni člen pa se začne vzpostavljati omenjeni pes, ki nepričakovano postane praktično glavni igralec. Uvodna tretjina filma se sicer osredotoča predvsem na »home alone« otroka, ki v stanovanju prirejata zabave in v kadrih hipsterske fotogeničnosti ob spremljavi glasne muzike doživljata občutke zgodnjih zagledanosti in ljubosumja. Gre za lepo posnete prizore, ki pa kljub temu ne prepričajo povsem, saj režiserskim tehničnim izbiram, med katerimi je že uvodoma opaziti uporabo zdaj modernega plitkega žarišča pa tudi bolj presenetljivih fade away prelivov, umanjka nekaj pripovedne moči, zato dajejo vtis prevladovanja stila nad vsebino.

A po teh uvodnih slikah adolescenčnega plesanja in razkazovanja, ki jih najbolj zaznamuje hčerkina najboljša prijateljica, se zgodba v nekaj kadrih nepričakovano obrne na glavo, ko družinski film nenadoma postane resna drama z elementi španske limonade. Film nas tako pripelje do svojega resnega bistva, kjer je institucija družine razbita in deromantizirana in kjer lahko gre ljudem nenadoma vse narobe, s tem pa nas Omerzu tudi čustveno precej bolj angažira. K skrivnostnosti precej pripomore montaža, ki sčasoma postane precej eliptična in nas s konstruktivistično zavajajočim izpuščanjem kadrov skoraj po Hanekejevo ali pa morda Egoyanovo postavlja v negotovost. Tako z nami manipulira, hkrati pa nas postavlja v vlogo voajerjev, vdiralcev v sfero intimnega. V sredi te negotovosti proti koncu filma večkrat spremljamo prizore družinskega psa, izgubljenega na idiličnem tropskem otoku, ob tem pa je usoda otrok vse manj srečna, usoda staršev vse bolj nejasna, usode vseh pa so predvsem vse bolj ločene.

Omerzu je novico o psu, ki je bil ujet na neobljudenem otoku, pred časom nekje prebral, nato pa je iz tega izpeljal glavne premise filma. Zanimivo je namreč vprašanje, kako se pes ujame na otoku ter predvsem kaj se v tem času dogaja z njegovimi bližnjimi. Prizori pasjega življenja na samotnem otoku proti koncu filma privzemajo vse več zaslonskega časa, s tem pa Omerzu ustvarja neke vrste »pasjo teorijo« in kot vodilni motiv s simbolnim pomenom vzpostavlja psa. Ta obrat je gotovo inovativen in nepričakovan, a do neke mere tudi nepotreben ali vsaj pretiran. Osredotočenost na psa filmu odvzame nekaj težko priborjene resnosti in v gledalcu skoraj pusti občutek, da je Omerzu s soscenaristom Tasićem spet napisal petdesetminutno zgodbo, le da jo je tokrat raztegnil na 95 minut.

Pri tem pa filmu nikakor ne manjka lepih in ganljivih kadrov, ki celotno vožnjo držijo na visokih obratih in preprečijo, da bi se kdaj povsem upočasnila. Uspešna je že iluzija, ki nas hkrati sili v primarno in sekundarno filmsko identifikacijo, torej identifikacijo skozi pogled dinamične in živahne kamere, ter tudi identifikacijo z realističnimi liki raznih starosti. Film pa nam pomaga misliti tudi skozi lepo vpeljane poante minljivosti, prevare, pristnosti stikov v času sodobnih tehnologij in človekove situiranosti v sfero muhastega naravnega. Poleg psa v filmu svoj prostor najdejo tudi žabe, ki jih že v uvodnem prizoru gledamo v programu National Geographica, pa raki, ribe in še kakšna žival. Vse te vpletene vrste pa so prikazane v takšnih prizorih, da kažejo tudi na krhkost narave in na naravnost nenadnih življenjskih nevarnosti. Zaradi tega proti koncu toliko bolj cenimo določene elemente relativnega happy enda in ob zapuščanju kina še sami malce premislimo lastno minljivost.

Film je na Češkem uspešnica in je predvajan tako v multipleksih kot tudi v art kino mreži, kar kaže na njegovo preseganje pričakovanih okvirjev in na v Sloveniji redko doseženo uspešno združevanje gledljivega z mislečim. Hollywoodskega s slovenskim, bi rekli v jeziku stereotipov. Očitno je Češka nekje vmes. »Družinski film« seveda ni slovenski film, je pač češki film, pri čemer je Slovenija ena izmed petih koproducentk, je pa Olmo Omerzu slovenski režiser, pripadnik generacije Roka Bička, Matevža Luzarja, Nejca Gazvode in še koga, ki slovenske filme delajo na evropski način. Marcel Štefančič jr. je Družinski film označil za mojstrovino in ga postavil ob bok vrhuncem tako ali drugače »slovenske« produkcije zadnjih let, kamor uvršča Razrednega sovražnika Roka Bička in Okornov film Pisma Sv. Nikolaju. Sam slednjega, še enega izdelka iz Slovenije pobeglih možganov oz. oči oz. kamere zaradi njegove obrtniške, antiumetniške in tržno usmerjene drže sicer ne bi uvrščal v ta kvalitetni kontekst, Družinski film pa si kot precej avtonomnejši izdelek takšno umestitev res zasluži.

Morda je izraz mojstrovina vsaj v širšem kontekstu sicer pretiran, brez dvoma pa Omerzu kaže velik talent in zna v prihodnosti res ustvarjati prave mednarodne presežke. Lahko rečemo tako: Družinski film je mojstrovina toliko, kot je družinski film – v celoti ne, se pa s tem nazivom vsaj elegantno spogleduje.