Tekma aktualnosti

Tekmovalni program FDF-ja je sestavljalo pet filmov, ki bi jih lahko povzel odlomek iz romana Derviš in smrt bosanskega pisatelja Meše Selimovića: »Tisti dan bomo rekli peklu: 'Si se napolnil?' In pekel bo odgovoril: 'Jih je še kaj?'« Odlomek, ki kot prolog služi Megli Srebrenice režiserja Samirja Mehanovića.

Amaterski posnetek iz julija leta 1995: »Kaj se treseš?« sikne vojak, ko brcne v glavo enega izmed ujetnikov, ki zvezani ležijo na tleh kesona tovornjaka. Sledi surovo razkladanje in eksekucije. Vsak, ki je na vrsti za smrt, se mora po kolenih premakniti tik do ustreljenega pred njim, da bi padel na kup; kot bi si rablji želeli, da ne bi bilo vse skupaj preveč razmetano. Kmalu ni bilo več tako, dele nekaterih izmed več kot 8000 trupel so namreč našli tudi v štirih različnih množičnih grobiščih ...

Megla Srebrenice. Naslov, ki asociira na grafit v neposredni bližini azilnega oziroma samskega doma na ljubljanski Kotnikovi ulici, katerega besedi »nož« in »žica« sta ostali, tretjo pa je nekdo za silo zdrgnil z zidu; kot da bi tistih deset črk ves čas ostajalo v megli - kot ostajajo na neki način vsi, preživeli genocid v Srebrenici, s svojimi spomini in travmami. V filmu so intimni intervjuji z nekaterimi od njih zliti s premnogimi resničnimi posnetki »človeške, prečloveške« krutosti. »Pobili so jim vse, dali pa nič!« Odgovornih ni! Niso se jim niti opravičili! Zločinci imajo profile na socialnih omrežjih. Vselej se lahko ponovi ...

Lampedusa pozimi. Dokumentarni film avstrijskega avtorja Jakoba Brosmana, v katerem so migranti le del spora otočanov s celinskimi oblastmi. So tema pesmi enega od ribičev, ki stavkajo zaradi trajekta, tako obrabljenega, da ne more voziti v zimskih mesecih, ko je morje večinoma razburkano. Ribiški ulov se kvari, domačini so zapuščeni med praznimi trgovskimi policami in smetmi, ladijska družba pa prihrani: do 60.000 evrov dnevno! Lampeduško mladinsko nogometno moštvo trenira poleg ladijskega odpada, na katerem eden izmed domačinov po razbitinah zbira izgubljene predmete beguncev; premočene obleke, pisma, fotografije in rešilne jopiče, ki zbrani skupaj kot nekakšna umetniška inštalacija spominjajo na ogromne zastekljene muzejske prostore iz Aushwitza - polne las, čevljev oziroma potnih listov. V filmu spremljamo še obalno stražo, ki na koordinatah, od koder prihajajo klici na pomoč, večinoma ne najde nič, iskanja pa se potem razvlečejo na cele noči. Spremljamo tudi empatično prostovoljko Paolo, ki vsaj za silo poskrbi za človeško počutje preživelih in posvečenost mrtvih. Nenazadnje pa spremljamo tudi lampeduško županjo, ki v imenu distopične dežele Nije bije boj s ciničnim političnim sistemom. Včeraj in danes Lampedusa pozimi, jutri Evropa quattro stagioni!

Cenzurirani glasovi, ki jih je režirala Mor Loushy, so ekranizirani Sedmi dan, zbornik pričevanj izraelskih vojakov po šestdnevni vojni leta 1967, v kateri se Izrael ni le obranil egiptovskih, sirskih in jordanskih vojaških sil, ki so pritiskale na njegove meje, ampak tudi za štirikrat povečal svoje ozemlje. Avtorja intervjujev, pisatelj Amos Oz in zgodovinar Avraham Šapira, tudi sama udeležena v vojni, sta dala besedo osvoboditeljem, ki so v nekaj dneh postali okupatorji in geslo »Za svobodo!« zamenjali za »Kavs do Kaira!«. Posnetki zdaj že ostarelih vojakov, ki poslušajo svoja takratna pričevanja o uradnih ukazih »Brez milosti!«, so pretresljivi. Ob osvoboditvi jeruzalemskega Zidu žalovanja takrat niso jokali, kot so propagando širili časopisi, danes pa ob posnetkih lastnih povojnih pričevanj težko zadržujejo solze. »Žrtve za domovino in vero so zgrešene«, poistovetenje z njimi pa neizbežno. »Pomembni so ljudje, ne pa kamni!« Ko te nadrejeni glede civilnih žrtev tolažijo: »Ko sekaš les, letijo drobci,« vedi, da so čez les! Ujeti sovražnik, ki od strahu bruha in ti poljublja čevlje, te vodi v lastno ponižanje. »Krasna trupla«, ki jih fotografiraš s krvoločnimi soborci, postanejo sčasoma še krasnejša travma. Prizor otroka, ki se kot na vrtiljaku vrti na propelerju sestreljenega helikopterja ...

Otrok, ki se kot na vrtiljaku vrti na propelerju sestreljenega helikopterja, je primeren motiv, da bi ga v svojo poezijo vključila raperka Sonita, osemnajstletna Afganistanka, ki je pred talibskim nasiljem ilegalno pobegnila v Iran. Protagonistka dokumentarca, ki nosi njeno ime, režirala pa ga je Rhsareh Gaem Magami. Ženski prepovedujeta prepevati tako Afganistan kot Iran; Sonita hoče stran, če bo ostala, jo bo namreč njena družina prodala za 9.000 dolarjev, da si bo njen brat lahko kupil ženo. Sonita je poceni naprodaj za poroko. Toda za dosego hollywoodskega happy enda v ZDA ne bo dovolj le YouTube, potrebuje vizo, ki jo lahko dobi le s potnim listom ...

Otrok šeriatskega prava postane ena od najstnic kapitalizma. In to uspešna! Na temno stran istega sistema pa nas ruknejo Otroci tranzicije Matije Vukšića, film o štirih hrvaških mladoletnikih. 19-letna Marta je naredila samomor zaradi pritiskov na socialnem omrežju; 8-letnega Davida starši in vsa okolica z mediji vred razglašajo za novega Messija; 11-letna Natalija - režiser jo ves čas snema le v hrbet in ne razkrije njenega obraza - prihaja iz revne družine s podeželja, zato je v šoli predmet posmeha in maltretiranja; in najmlajša, 6-letna Lana, ki bi s polno ritjo - tesno jo oprijemajo le Armani, Versace in Gucci - šolo kar preskočila, saj sanja o karieri zvezde turbofolka.

Celoten sklop nam predvsem omogoča videti in slišati, kako malo je treba, da je celotno človeštvo ali pa le njegov posamezen del, porinjen na boljše ali, kar se žal večkrat zgodi, na slabše ... Le s pomočjo montaže in domišljenih scenarijev kaže kratke razdalje med npr. plakatom Justina Bieberja in hardcore rapom; modro čelado in četniško šajkačo; veteranom iz Srebrenice in borcem ISIS-a; osvobojenim in okupiranim ozemljem; agresorjem in žrtvijo; domačinom in beguncem. Samir Mehanović je baje prijatelja vprašal, ali se mu ne zdi njegova Megla Srebrenice preveč enostranska ... Ta mu je odgovoril: »Pa saj vendar pripoveduješ o vojni, ta je vselej enostranska!«

(Anže Okorn)

Če bomo po letošnjem naboru Aktualnih, družbeno-kritičnih dokumentarnih filmov sklepali o dogajanju v Sloveniji, se ne bomo veliko ušteli. Če bomo želeli dobiti celostno podobo, pa nam bo zahodnocentrični pogled marsikatero zagodel. Kajti na FDF-ju so se očitno odločili, da brez Amerike pač ne gre. Živela Amerika, pa naj bo v koprodukciji, produkciji ali pa kar v sami vsebini oziroma kar sama, je srž problema. Dežela svobodnih in dom pogumnih je očitno tudi gnezdo problemov ali pa kar predmestje Sodome. Na zahodu torej - nič novega.

Zakaj so se letos odločili za tako amerikaniziran izbor, nam ni jasno. Prav tako ne bomo rekli, da so problematike tehnologije in nadzora osebnih podatkov; ponoven vzpon nacionalsocializma; Naomi Klein in ekologija; finance 99 odstotkov populacije proti enemu ali obstoj radikalnih islamističnih gibanj kaj novega. Pravzaprav nas z njimi vsak dan bombardirajo mediji različnih vrst. In prav tako kot slednji nas tudi omenjeni dokumentarci želijo zagotovo vsaj na neki način šokirati.

Da je amerikanizacija dosegla svoj vrhunec, nam je bilo jasno najkasneje ob obisku Billa Binneya po premiernem predvajanju dokumentarca Friedricha Moserja - Dobri državljan. Nekdanji član National Security Agency, krajše NSA, nam v živo ni povedal kaj dosti več kot v samem filmu. Verjetno v skladu s svojim nekdanjim poklicem pa se je tudi odgovarjanju na vprašanja spretno izmikal z govorjenjem o njemu všečnih tematikah. Zato se še danes nekateri sprašujemo, kaj je povzročilo preskok v mentaliteti človeka, ki se je želel boriti za družbeno dobro, da je v nekem trenutku povsem egoistično, zaradi lastnega nemira odstopil, namesto da bi z borbo nadaljeval. Protagonist Dobrega državljana nam skozi zgodbo ustvarjanja programa o zbiranju osebnih podatkov razlaga večdesetletno obdobje testiranja programa, ki je zaživel šele po 11. septembru. Ki je mimogrede, citiramo, »ne zarota, ampak neumna odločitev neumnih ljudi«. Kar nam je Bill tudi povedal. Večkrat. Pohvalno bo film, ki sicer kritizira moč kapitala nad močjo razuma, predvajan tudi v avstrijskem parlamentu, ostalih 99 odstotkov pa bo medtem mirno dalje goltalo govno.

Če nadaljujemo v stilu parol, ki so se pokazale za časa protestov v času nezadovoljstva ob nižanju financ v pretekli recesiji, moramo omeniti še Noama Chomskega. Še en Američan, ki ima v filmu glavno besedo. Film vam že po naslovu pove, da gre za Rekviem za ameriške sanje. Ljudsko reklo se glasi: repetitivnost je mati modrosti. Če torej odvzamemo vse tolikokrat slišane slogane, lahko tudi iz tega dokumentarca govoreče glave in nekaterih vmesnih posnetkov iz zgodovine izluščimo nekaj svetlih prebliskov. Konec koncev, zakaj se več ljudi ne vpraša pri sebi o logiki morale, če le-ta sploh obstaja. Kako je lahko neka fizična oseba brez pravic, medtem ko jih ima neka pravna oseba v popolnosti, čeprav kot institucija v resnici ne more biti popolna oseba?

Na licu mesta, z na srečo manjšim deležem govorečih glav, sta bila posneta tako dokumentarec Med radikalnimi verniki kot Dobrodošli v Leithu. Oba se navezujeta na manjšine, ki niso razumljene v svojih ideoloških pogledih na svet. Ostala družba pa se proti temu bolj ali manj miroljubno, ponavadi z zaledjem represivnih organov, tudi bori. Medtem ko se v Leithu domačini v mestu z dvema ducatoma prebivalcev borijo proti ustvarjanju nacionalsocialistične skupnosti, smo priča popolni zaslepljenosti na drugi strani, ki odklonskosti ne priznava. Manj v posmeh in bolj v strah pa Med radikalnimi verniki vodja Rdeče mošeje podobno predstavlja radikalni islam kot nekaj najčistejšega. Kljub temu da dvanajsturno učenje Korana na pamet ne rezultira tudi v njegovi razlagi. Ta koprodukcijski film je bil v sklopu Aktualnih, družbeno-kritičnih zagotovo eden bolj zanimivih ravno zaradi razkritja načina razmišljanja Abdula Aziza.

O Naomi Klein ne bomo izgubljali besed, saj je izvor filma, njena pred tem napisana knjiga, že postal svetovna uspešnica.

Skratka, če ste sploh dvomili, zakaj vsi nezemljani pristajajo v Združenih državah Amerike, po letošnjem sklopu aktualnih filmov vemo, zakaj je temu tako. Vse izhaja in vse se konča – v Ameriki, obljubljeni deželi zla, pohlepa in prikrivanja informacij. Tudi deželi brez katere letošnji FDF očitno ne bi imel aktualnega programa.

Polpretekla ameriška zgodovina je očitno trendi. Zagotovo nam je dala misliti tudi o stvareh, o katerih smo že veliko premišljevali, pa tudi dvomili. Svet je grozen in šokanten. In vse je res ... nič ..., no. Al' kaj?

(Pia Nikolič)