This is not a film movement - filipinski novi val

»Film je mrtev. Mrtev je toliko časa, dokler je mrtvo gospodarstvo, mrtev je, ko umreta okus publike in kreativnost, ko umre domišljija multinacionalnih filmskih podjetij. V času, ko filmska produkcija stane na milijone pesov, pravi filmski ustvarjalec, resnični umetnik, ki želi delati filme, in ne neumnih prikazov prsi ter streljanja, ne bo dočakal prav veliko sončnih dni. Film je mrtev. Prosim, ne pošiljajte rož.«

S tem besedami Khavn de la Cruz, oče digitalne revolucije filipinskega filma, v lastnem manifestu Digital dekalog - A Manifesto for a Filmless Philippines, pospremi velik in mogočen val, ki ga je ujel in zajezdil filipinski film v zadnjih sedmih, osmih letih. Ta je kot klofuta treščil v obraz sistemu. Na več in vseh nivojih. Filipinski novi val ni samo novo gibanje in pregibanje estetskih okvirjev, ampak se širi tudi v politiko, kateri se upira in grbanči na dveh nivojih. Najprej politiki filmske industrije, predvsem v smislu produkcije in distribucije, ter geopolitično, kot upor, če parafraziramo Johnatana Bellerja, spakedrani in vsiljeni podobi lastne realnosti kot prisvajanja podob »resničnega« in »filipinskega« skozi in ob zgodovini špansko-kolonialne-ameriško-imperialne-kapitalistično-globalistične tlačenke.

Sprožilec te filmske revolucije, na katero navsezadnje lahko gledamo tudi kot na paradigmatski primer filma držav t. i. tretjega sveta, je povsem banalen. Prihod digitalne tehnologije je filipinskemu filmu dal nov zagon. Nekdaj močna filmska industrija, predvsem v avantgardnem zamahu t. i. druge zlate dobe v času diktature Marcosa, torej 70-ih in 80-ih let, je slikala v socrealistični in melodramatični maniri, ki je enega svojih najbolj radikalnih vrhov doživel npr. v filmih Lina Brocke, My Country: Grip the Knife’s Edge iz leta 1985. Brocka predstavlja mladim umetnikom še danes eno glavnih referenc. Tako je ime tudi punk bendu – zavestno izbran žanr kot oblika upora - treh velikih filmskih imen, Khavna, Lava Diaza in Johna Torresa.

Ob koncu devetdesetih in milenijskemu začetku pa je film dušila težka konkurenca hollywoodske produkcije, neizvirnih zgodb, ki so se pletle med akcijskimi žanri in mladinskimi romantičnimi komedijami, kabelske televizije in cvetočega piratstva. Manila sicer še vedno velja za eno od kraljevskih prestolnic piratstva. Temu se na izviren način posmehne tudi de la Cruz v svojem kratkem Matandang Eastside kot 5-minutna kompresija na VHS posnete in z vso hitrostjo predvajane Diazove kultne 5-urne Batang West Side Story.

Če je na Zahodu glavni motor filma še vedno neka majhna ali velika produkcijska hiša z množico vpletenih in predvsem kupi denarja, pa lahko vzamemo filipinski novi val oz. digitalno revolucijo kot vzorčni primer gverilskega boja proti kapitalistični uzurpaciji filmske umetnosti. Digitalna filmska kamera je majhnih razsežnosti, primerna za žep slehernika. Predstavlja torej demokratizacijo na ravni filmske produkcije, saj ne zahteva nujno oz. sploh velike ekipe in s tem povezanega denarja. Avtor dobi možnost vzeti kamero v svoje roke in se osvoboditi izpod krilatih okovov velikih produkcijskih studiev.

Demokratizacija se neizbežno zgodi tudi na ravni podob, torej predstavljeni oz. v kino-oko ujeti resničnosti, predvsem pa njeni interpretaciji, ki je zdaj povsem lastna avtorju. Digitalna kamera je hkrati veliko bolj intimna, tiha in nezahtevna. Lahko se povsem približa opazovanemu objektu in nenasilno vstopa v prostore in odnose. Cinéma vérité na čisto drugi podlagi. Če sprejema Zahod digitalno kot zaton filmskega in pokopava njegovo telo – filmski trak – v zgodovino arhivov, pa prav ta odsotnost materije (in dejansko tudi odsotnost filmskega arhiva) pomeni za filipinski film renesanso, možnost ponovnega rojstva – mutacije podobe. Po Bellerju se podoba šele kot taka lahko osvobodi in v svoji fluidnosti pikslov izmuzne lastni zgodovini, vsiljeni podobi špansko-kolonialno-ameriško-imperialno-kapitalistično-globalizirano-eksploatiranega značaja.

Prav v okviru zagrebških Filmskih mutacij: 8. festivala nevidnega filma smo si v Slovenski kinoteki lahko ogledali del programa, posvečenega filipinskem novem valu in predvsem enemu najbolj plodovitih režiserjev, pesniku, glasbeniku, Khavnu de la Cruzu, ki je z Mondomanilo, filipinsko različico italijanskega mondo žanra, l. 2012 obiskal tudi Ljubljano. Filipinski novi val: To ni filmsko gibanje ni dokumentarni film de la Cruza in ni zbirka intervjujev glavnih borcev filipinske renesanse, med katerimi sta npr. tudi zloglasni Lav Diaz ali v Cannesu nagrajeni Brilliante Mendoza. Je pastiš izjav in podob, gosto stkan okoli stržiščnih konceptov: film, digitalno, filipinski, indie. Intervjuvani režiserji z različnimi pojmi, cilji in željami razvijajo razkrijejo eklektičen in silovit značaj novega vala, ki – še enkrat - ni enotno gibanje, ampak gverilski boj emancipiranih posameznikov. Poleg fronte na ravni produkcije pa poteka predvsem na ravni estetike podob, ki jim digitalni medij ponuja čisto novo eksistenco in konsistenco. Upirajo se na ravni časa – pa tu ne mislimo le dolžine Lava Diaza -, narativne strukture, kot tudi splošnega koncepta lepe podobe, se celo približajo tistemu, kar na Zahodu velikokrat okličemo za trash.

Svobodna forma je vsekakor ena glavnih potez de la Cruzovih kratkih filmov, ki so sledili po kinotečnem programu. De la Cruz ruši vse filmske konvencije – na ravni narative se večkrat poslužuje surrealističnih postopkov. Tako npr. na način Ceci n'est pas une pipe [sesi ne pazün pip] podpiše svoje filme. Kot pravi sam, s to potezo po barthovsko [bartovsko] ubije režiserja-boga in film kot delo ter vzpostavlja podobe vedno v razmerju do gledalca, ki je tisti, ki postavlja, zaključne pike in odtenke filmskemu tekstu. Tako filmi de la Cruza niso Khavnovi filmi, ampak se vpletajo v virtualno množico digitalnih tekstov, ki jih v vzorce plete gledalčeva zavest. Tudi na ravni vsebine je de la Cruz provokativen in se vtika v tabuje. Filmi so eksplicitni, polni črnega humorja, absurda in hiperbole na vseh ravneh. S temi postopki de la Cruz razkriva precej bedno resničnost filipinskega vsakdana. Npr. film Rugby Boyz spremlja gručo fantov med morjem odpadkov nekje na obrobju Manile, ki se zadevajo z lepilom, pojejo o smrti in skačejo v vodo, ki bi evropski primerek gledalca vsekakor ubila, ali npr. Kako vzgojiti pametnega in srečnega otroka od nultega do petega leta, ki nastopi kot parodija absurdnih razsežnosti na sladkobne oglasne videe kampanji proti zlorabi otrok.

Filipinskega novega vala ali digitalne revolucije, moč katere je prepoznala tudi preminula Nika Bohinc, vsekakor ne gre zanemariti. Lotmanovska periferija – kot bi lahko označili tretji svet v razmerju do evropsko-ameriškega centra povprečnega gledalca – je že eksplodiral in nevzdržno širi vojn svobode. Svobode produkcije, avtorja, podobe, duha in misli.

***

Nekaj zanimivega branja in gledanja:

http://khavn.com/#Home

http://filmint.nu/?p=4184

http://sensesofcinema.com/category/filipino-cinema/

Johnatan Beller:

http://edges.gmu.edu/interview-jonathan-beller/

http://jonathanbeller.files.wordpress.com/2009/06/beller-iterations-pcs.pdf