Tik pred koncem

Mednarodni festival Animateka je gledalkam in gledalcem sedemnajstič zapored ponudil vpogled v raznolikost produkcije svetovnega animiranega filma. Poleg glavnega tekmovalnega programa so se filmi pomerili še v dveh drugih sklopih; študentske animacije v Mladih talentih Evrope in kratki filmi, namenjeni otrokom, v Slonovem programu, v katerem je zmagovalca, kot se spodobi, določila otroška žirija. Ker ima človek samo eno zavest, omejeno količino časa in je povrh vsega tako labilne narave, da hitro klone pred oznako “svetovni jagodni izbor”, se nagleda le najboljših risank na svetu in se čudi, da mu za ostale sklope ni ostalo časa.

Festival animiranega filma se od festivalov igranega filma razlikuje predvsem po številnejšem in širšem naboru svetov, v katerega kot gledalke in gledalci vstopamo. Iluzija gibanja s hitrim prikazovanjem sličic v animiranem filmu se sooča z drugačnimi omejitvami kot tista v igranem. Predvsem se liki v animiranih filmih osnovnim zakonom fizike upirajo lažje in ceneje, kot to počnejo njihovi kolegi igralci. Tokratna Animateka je pokrila področje popolne in reducirane risane animacije, računalniške 2D in 3D animacije, lutkovne animacije, kolaža in konceptualne meta-animacije znotraj računalniškega programa. 

Za okus bomo nekaj zgodb na kratko povzeli. Ženska v poznih tridesetih si tako močno želi otroka, da teče k bivšemu fantu, ki je didžej v nekem marsejskem klubu. Načrtov ji ne uspe prekrižati niti kopica daviteljskih plastičnih vrečk. Vnuk desetletje sprašuje dedka ‒ francoskega vojaka v alžirski vojni ‒ o konkretnih dogodkih. Dedek ves čas pripoveduje samo o lepem spominu lova na srne s kolegi vojaki. Mama sanja o prelomnih dogodkih, sin se na njene slutnje zanese in dobro živi, saj se vedno znova izkažejo za resnične. Psi lajajo in ljudje čustveno izsiljujejo. Babica se spremeni v stol, animator se v metapripovedi razide s punco, sadje pa uživa v spolnih nasladah. 

Festival je vedno izbor in s tem več od vsote posameznih delov. Je občutek, ki ostane po gledanju filmov drugega za drugim, v skupnem kontekstu, ki ga predhodni filmi postavljajo naslednjim. Po ogledu štirih sklopov svetovnega izbora v preteklem letu nagrajenih del se zdi, da je svet tik pred koncem. V kratkem animiranem filmu Prazni prostori tekoče stopnice v nakupovalnem centru tečejo svoje zadnje kroge, na njih ni nikogar, na vznožju premetavajo le nekaj praznih piksen. Teniški top na samotnem igrišču enakomerno strelja žogice v zrak. Krožni pult brezciljno vrti pladnje sušija. Repetitivnost, umirjenost in samotnost mašin dajejo gledalcu privilegij nikogaršnjega pogleda na izume, ki zvesto opravljajo svoje Sizifovo delo in pričajo o potrebah pametnjakovičev, ki niso bili dovolj pametni, da bi še živeli. 

Kljub temu da so animacije nastajale že pred letom 2020, pa se nekatere letošnji pandemiji prilegajo kot ulite. Ker se nam je omenjeni film o praznih prostorih še posebej vtisnil v srce, smo želeli spoznati avtorja Geoffroya de Crécyja in si razjasniti, ali gre v tem primeru za jasnovidnost ali naključje.

Izjava

Poleg kratkih pa smo, kot veste, saj ste o dokumentarcu Ničelna toleranca do nekaznovanja in komediji Stari mlekar poslušali že v ponedeljek, na festivalu gledali tudi celovečerne filme. Da svetu ne grozi le ultimativna globalna katastrofa, pač pa se katastrofe dogajajo ves čas, nas je spomnil dokumentarni film Še en dan življenja iz leta 2018, ki sta ga režirala Raùl de la Fuente in Damian Nenow. Adaptacija istoimenske knjižne predloge poljskega novinarja in vojnega poročevalca Ryszarda Kapuścińskega nas pelje v angolsko prestolnico Luando leta 1975. Animacijo dopolnjujejo intervjuji, posnetki sodobne Angole in fotografije iz leta 1975, ko je, leto po nageljnovi revoluciji in padcu Salazarjevega režima, Angola dosegla neodvisnost od Portugalske. Takrat se je v državi začela sedemindvajset let trajajoča državljanska vojna. V Luandi se v varni družbi Kapuścińskega znajdemo mesec dni pred razglasitvijo neodvisnosti. Medtem ko policije ni več in zadnji bogati Portugalci pakirajo in bežijo iz glavnega mesta, novinar poljski tiskovni agenciji pošilja informacije o dogajanju in se trudi priti na odločilno južno fronto, kamor bodo vsak čas, s podporo ZDA, vdrli južnoafriški vojaki. 

Dokumentarni film v prvi plan postavlja Ryszardovo doživljanje spopada med velesilami hladne vojne, ki v mladi in kaotično dekolonizirani državi vidijo predvsem zaloge naravnih virov. Na eni strani je socialistično Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole, ki ga z orožjem podpirata Sovjetska zveza in Jugoslavija, z vojaško intervencijo pa Kuba. Na drugi strani pa sta kapitalistični Nacionalna unija za popolno neodvisnost Angole in Nacionalna fronta za osvoboditev Angole, ki ju z orožjem zalagajo ZDA, Kitajska, Zair, Francija in Velika Britanija, vojake pa v boj pošilja Južnoafriška republika. 

Novinar začetno vojno stanje povzame s portugalsko besedo confusão. Ryszard, ki mu v Angoli pravijo Ricardo, razmišlja tako: stanje vsesplošne zmede povzroči nerazumevanje, nerazumevanje vzbuja strah, iz strahu izhaja sovraštvo, iz sovraštva pa se rodi vojna. Film nadaljuje misijo, ki jo je v knjigi zastavil Kapuściński: borcev za svobodo, še zlasti portugalskega dezerterja Farrusca in gverilske borke Carlote, ne smemo pozabiti. Mednje pa režiserja uvrstita tudi samega Kapuścińskega, ki je preminil leta 2007, s posredovanjem informacij pa pomembno prispeval k razpletu dogodkov. Še en dan življenja je dokumentarec z močnim humanističnim sporočilom - dolžni smo pričati o glasu razredno šibkejših. Kljub sporočilu pa je protagonist filma in s tem nosilec pripovedi mnogih Angolk in Angolcev še vedno zahodni človek. Film se problema bežno dotakne v prizorih, kjer Kapuścińskega eden od njegovih varšavskih študentov vpraša, kako bi se vojna odvila, če se sam vanjo ne bi vključil. 

Svet, ki ga je za sabo pustila letošnja Animateka, ugaša, a ni izčrpan. Napaja ga neverjetna življenjska energija potrošništva, ki distopije ne opazi niti, ko je večina ljudi na platnu mrtvih. Čeprav v nekaterih svetovih morijo daviteljske plastične vrečke in v drugih zahodne kolonialne sile, mašinerija kapitala vztrajno gazi dalje.

Risanke je cele dneve gledala Nika.