Tipi so pičke

Drage poslušalke, dragi poslušalci – dobrodošle in dobrodošli v današnjem Kinobaru. Med 3. in 8. oktobrom se je v Portorožu odvijal 26. Festival slovenskega filma, na katerem se je v tekmovalnem programu odvrtelo petinpetdeset filmov. Od tega šestnajst kratkih, šestnajst celovečernih, trije srednjemetražni in dvajset študentskih kratkih. Po tehtnem in skrbnem premisleku danes recenziramo film Vzornik, ki ga je režiral Nejc Gazvoda, fotografijo je vodil Jan Šuster, montiral pa je Andrej Avanzo.

Film govori o devetošolcu Janu. S frišno ločeno mamo, psihologinjo Majo, se preseli v generično vukojebino, ki ji pravijo slovensko podeželje. Zaradi koronske izolacije Jan ne mora spoznati nikogar. Zgodba se zaplete, ko prvič stopi v nov razred – v fizičen stik z moškimi vrstniki. Za povrh vsega začne šolsko leto skupaj z mamo Majo, ki se na isti šoli zaposli kot psihologinja. Osrednja lika spoznata šolo in njene okrašene učilnice. A za vsemi pozitivnimi plakati se, kot v mnogoterih resničnih osnovnih šolah, skriva en velik kup sranja.

Eden prvih kadrov filma je statičen total vrta stanovanjskega bloka. Njegovo trajanje da vtis, da gre za vzpostavitveni kader, ki narekuje ambient in tempo. Vendar mirno jutranjo atmosfero v maniri Roya Anderssonskega prekine otrok, ki iznenada izven kadra skoči z balkona. Štirinajstletni Jakob, Janov sošolec, v položaju mirnega ploha zadene tla. Z zvokom surovega, mokrega zrezka, udarjenega ob pult. Povsem banalno – brez vika in krika ali kake druge oblike dramatizacije dejanja. Tako se nastavi eden izmed dveh režijskih konceptov, med katerima film gladko preklaplja. Drugi je bolj socialno-realističen. Film je tako zabavna, a resna zmes cinično-komičnega absurda in socialne drame.

Maja zdravi Jakoba po njegovem poskusu samomora. Jan se medtem spozna s svojimi nasilnimi sošolci, ki kmalu začnejo teror. Slednji je najprej omejen na verbalno nasilje in izzivalne geste. A stvari gredo, zvesto nekemu pričakovanemu dramaturškemu loku, po hitrem postopku v kurac. Jan, nič hudega sluteč in v želji, da bi se vklopil med sošolce, namreč pristane na to, da bo sonček … Pač zajeb. Janu nato odpenjajo hlače, pljuvajo v njegovo hrano, mu dajejo glavo v WC-školjko – skratka, old skul klasike. Jan nevede nasledi Jakoba, ki je bil pred njim glavna tarča – torej sonček. To je bil pravi razlog za njegov poskus samomora – seveda v vednost nikomur, razen otrokom. Med planktonoma na dnu prehranjevalne verige se posledično vname srdit boj, kdo bo … sonček.

V prizorih medvrstniškega nasilja režija ne ponuja absurda. Niti črnega humorja, ki bi nas čustveno distanciral od videnega. V like se pomikamo z bližnjimi plani. Igralci so pogosto komponirani na način, da dušijo, stiskajo žrtev. Fizične akcije so v svoji brutalnosti koreografirane povsem realistično. Film želi, da zares začutimo stisko otrok in medvrstniško nasilje vzamemo resno. V nekaterih tovrstnih prizorih slišimo dobro umeščen zvočni kontrapunkt. Pesem You Are My Sunshine, ki hkrati deluje tudi kot lajtmotiv filma. Otroci pesem pojejo tudi sami, povsem diegetsko, ko se pripravljajo na valeto. Pesem podčrta največjo grozoto vsega – ta je, da so okrutneži vendarle otroci.

Medtem pa imajo zaposleni na šoli glavo tako globoko v lastni riti, da bi iz nje ne slišali niti tuljenja sirene za zračni napad. Vse probleme z veseljem pometejo pod preprogo in se v njih ne poglobijo. Najpomembneje zanje je, da na koncu dela z otroki oni dobijo potrditev, da so oni dobri, skupaj s šolo. Če to drži ali ne, zanje ni važno – niti se po tem ne vprašajo. Za razliko od otrok so odrasli zrežirani bolj komično in liki spisani bolj absurdno. Njihov govor je prilagojen potrebi po komičnosti. V prizorih z učitelji je celo nekoliko več totalov, v katerih je mizanscena uporabljena, da gledalca nasmeji z domiselnimi heci. Komičnost likov se občuti kot brezbrižnost ali nekompetentnost. Slednja v sopostavitvi z videno nefiltrirano krutostjo v svetu otrok dobi groteskno razsežnost.

Film v svoji polnosti zaživi v dinamični medigri svetov otrok in odraslih. Film ni poseben, ker bi povedal zgodbo o medvrstniškem nasilju. To smo že videli. Temveč zato, ker zgodbo o medvrstniškem nasilju umesti v kontekst prepogosto dejanskega stanja v šolskem sistemu. Ignoranca, jebivetrstvo zaposlenih v šoli, se občuti srhljivo znano. Fantovske agresije ne sankcionira nihče. Sošolci jo tiho sprejmejo, da bi sami ne postali tarče. Odgovorni odrasli pa očitno nimajo niti orodij niti želje, da bi si mazali roke z drekom. Patriarhat tako živi dalje v tihi složnosti z okolico. J. J. Bola v knjigi Mask Off: Masculinity Redefined zapiše, kot smo odlomek prosto prevedli:

»Mladi fantje so pogosto socializirani v nasilje in agresijo – tako da zanje, ko odrastejo, nasilje postane lingua franca njihove življenjske izkušnje. Doma se naučijo, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Agresijo prakticiramo kot sredstvo socializacije in sredstvo iniciacije v moškost. Postane nekaj naravnega – za fante tudi nekaj normaliziranega v procesu sekundarne socializacije v šolah. Nasilje postane sredstvo za vzpostavljanje socialne hierarhije moških skupin. To je tako, ker enostavno ni diskurza o koreninah moškega nasilja. Navajeni smo na en in isti refren o biologiji in testosteronu, a vendar to ne upošteva ključnega dejavnika socializacije [v patriarhatu]. Za zdaj, predvsem za mlade fante, ni mehanizmov, ki bi jim pomagali iz tega cikla.« Konec navedka.

Film se do teh globljih vzrokov za nastanek nasilja ne opredeli. A kljub temu mu uspe natančno in pristno zajeti čudno obdobje fantovstva, ko se ti procesi dogajajo najintenzivneje. Poleg tega je ustvarjanje krvavo potrebnega javnega diskurza o moški in fantovski agresiji prej naloga kritike kot umetniškega dela samega. Po drugi strani pa je produkcijska hiša Perfo na spletni strani objavila brošure za učitelje, kako voditi pogovor z učenci po ogledu filma. Če torej gre za film, ki ima namen delovati tudi didaktično, bi bilo v te brošure morda smiselno umestiti nekaj globljega razmisleka, zakaj vedno znova pride do teh problemov.

Kljub temu da pedagoške odgovornosti nikakor ne gre zvaliti na producente, nam z omenjenimi pamfleti nastavijo dobro izhodišče za razmislek. Metoda nasilje je slabo, prosim, ne delat tega zelo očitno enostavno ne deluje. Kar je ne nazadnje, nekoliko ironično, tudi eno izmed osrednjih sporočil filma. Da šolski sistem ne uporablja pravih načinov za soočanje s to problematiko. Za zlom okrutnega kroga nasilja bo treba več kot reči ne se tepst, plis. Mlade fante je treba ozavestiti o mehanizmih patriarhata, ki do tega privedejo. Potrebno jih je vzgajati drugače. Kar pa lahko doseže le javni diskurz.

Če potegnemo črto – film nas s scenografijo, kostumografijo in upravljanjem mizanscene vrne v šolske klopi. Mnogo prizorov je tako oprijemljivih, da bi jih lahko zavohali. K temu veliko pripomorejo tudi igralci, ki – v nasprotju z liki v Netflixovih šolskih produkcijah – delujejo, kot da zares spadajo v ta prostor in čas. Njihova igra je prepričljiva in dobro vodena. Vzornik se ne omeji na socialno dramo o medvrstniškem nasilju ali na quirky, indie, coming of age vajb. Temveč iz obeh žanrskih konvencij prepričljivo vzame, kar najbolj potrebuje. Mestoma je krut v prikazovanju nasilja, drugič pa groteskno smešen in zabaven. Tako ustvari uravnoteženo, bolečo, a hkrati lepo zgodbo. Z izbiro tematike odpira možnost za diskurz o temi medvrstniškega nasilja. Z grafičnostjo efektivno demonstrira, kako bed v resnici je. Z obdelavo tematike pa odgovornosti za soočanje z nasiljem ne preloži na otroke same, temveč izzove šolski sistem, ki ga prepogosto zlahka pač boli kurac, da nekaterim tlačijo glavo v WC.

Tepel se je Lenart.

Vir slike: KCK