Večna ljubimca

Ena izmed osrednjih figur ameriškega neodvisnega filma Jim Jarmusch je s filmom Večna ljubimca dokončno razkril, iz kakšnega testa je. Njegova sumljivo bleda koža in neukročena prezgodaj osivela pričeska sedaj dobivata smisel. Jim Jarmusch je vampir. Vampir, ki oživlja v večnost like svojih filmov. Tokrat je po svoji podobi in delno po knjižni predlogi The Diaries of Adam and Eve Marka Twaina vdahnil življenje Adamu in Evi, igrata ju Tom Hiddleston in Tilda Swinton, vampirjema, ki ju kljub temu da živita vsak na svojem koncu sveta, povezujeta ljubezen, večja od smrti, in Einsteinova teorija o kvantni prepletenosti.

Adam in Eva sta povsem neobičajna vampirja. Sta neke vrste superčloveka, ki jima je nesmrtnost omogočila neskončno vpijanje dosežkov civilizacije. Adam je melanholični glasbeni virtuoz, obdan z najredkejšimi glasbili. Nekoč je Schubertu napisal adagio in igral šah z Byronom. Danes naveličan človeške vrste, zagrenjen in samomorilski išče smisel v post-rock noise inštrumentiranju. Njegovo razočaranje nad človeštvom in sedanjostjo čudovito odslikavajo temne sence propadajočega Detroita, kjer živi. Mesto, ki je nekoč veljalo za Pariz srednjega zahoda, postaja mesto duhov.

Na drugi strani sveta v maroškem Tangierju nežna zlato rumenkasta svetloba uličnih svetilk osvetljuje božansko žensko Evo. Pozitivna in občudujoča življenje je popolno nasprotje Adama, kot je Tangier nasprotje Detroita in kot je zahodnokrščanska kultura nasprotje kulture Afrike in islama. Eva je svoje gnezdo spletla iz knjig. V sebi nosi knjižnico človeštva in njen najboljši prijatelj je Christopher Marlowe, pisatelj-vampir, katerega dela je pod svojim imenom objavil »nepismeni diletant« William Shakespeare. Ko Eva zasluti Adamovo stisko, se odloči, da ga obišče. Ponovno združena demonstrirata brezčasno ljubezen in osebnostni nasprotji se povežeta v eno kot jin in jang.

Njuni dnevi minevajo ob poslušanju najboljše glasbe, igranju šaha, obujanju spominov na njune pomembne prijatelje in ob filozofiranju o primitivnosti človeštva oz. zombijev, kot nas poimenujeta. Zastrupili smo že svojo kri, še malo, pa bomo tudi vse okoli sebe. Adam in Eva sta snoba in njuno visoko intelektualno življenje je dejansko dokaj dolgočasno. Vsa živalskost je skrita za uglajenostjo. Še nekoč tako surovo in za vampirje eksistencialnega pomena pitje krvi smrtnikov je rešeno z nakupom najboljše krvi pri zdravnikih. Obredje užitja iz majhnih čudovitih čašic pa izgleda kot prisiljena dieta.

Toda niso vsi vampirji tako hohštaplerski. Prihod Evine sestre Ave iz LA-ja, prestolnice zombijev, prinese v hišo malo akcije in pade tudi prva žrtev. Vendar to je preveč za naš sofisticirano uglajeni par, zato mora punca oditi. Prav tako pa zaradi varnosti tudi sama zapustita Detroit in se odpravita v Evin Tangier, kjer pa se bosta morda morala zopet zanesti na svoj par podočnikov.

Jarmusch že vso svojo kariero spreobrača filmske žanre v svoj avtorski izraz. Leta 1984 se je tako lotil »road movieja« s filmom Čudneje od raja in mu odvzel vso akcijo. S podobnim posegom se je k tej vrsti filma vrnil še s filmom Strti cvetovi. Zaporniškemu filmu se je posvetil z delom Pod udarom zakona, toda v njegovem primeru ostaja ključni element pobeg iz zapora nepomemben in nerazkrit. Morda še najbolj očiten primer njegovega pristopa pa je film Meje razuma, ki je z njegovimi besedami »akcijski film brez akcije«. Vampirski žanr grozljivke velja za enega najstarejših in korenini vse tja v leto 1922 do filma Nosferatu: Simfonija groze F. W. Murnaua. Skozi čas je ta vrsta grozljivke ustvarila določen filmski kod, ki pa se mu Jarmusch povsem izogne. Odvzame mu vse primesi in začimbe s česnom vred in zakuha svojo hišno specialiteto, ki ni grozljivka, ampak humanistična učna ura o umetnosti, slavospev večni ljubezni in svet njegovih fascinacij. Tega pričara z nežno in krhko fotografijo, nadvse bogato in udobno scenografijo interjerjev in glasbo, ki je, tako kot vedno v njegovih filmih, izjemna. Tokrat je vizualno uglasbil nizozemski »lutnjar« Jozef van Wissem in Jarmusch sam s svojim bendom SQÜRL. In to je še en dokaz več, s kom imamo opraviti. Kako že pravi znani rek grofa Drakule? »...The Children of night, what music they make.«