Veliko kulture, malo razreda

Med brskanjem po naslovih dobitnikov letošnjih oskarjev smo naleteli na film s še posebej zgovornim naslovom. Letošnji zmagovalec v kategoriji najboljšega dokumentarnega filma nosi naslov Ameriška tovarna. Netflixov dokumentarec je skupno delo režiserjev Julie Reichert in Stevena Bognarja , pod okriljem svoje nove producentske hiše Higher Ground Productions pa v vlogi producentov nastopata kar zakonca Barack in Michelle Obama. Dokumentarni film predstavlja na trenutke komično, deloma tragično, nasploh pa zaskrbljujočo zgodbo o kitajskem podjetju, ki prispe na ameriška tla in v ameriški zvezni državi Ohio odpre svojo prvo pravo ameriško tovarno.

Reichert in Bognar z Ameriško tovarno nadaljujeta svojo kariero, poznano po dokumentiranju ljudskih in delavskih tematik. Najbolj izstopajoče delo v opusu Julie Reichert je v tem oziru film Gledati rdeče, ki govori o aktivnosti ameriške komunistične partije v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Od ustvarjalcev, ki svoje dokumentarce načeloma posvečata levo usmerjenim tematikam, bi pričakovali izdelek, ki zavzema delavsko politično stališče, to pa je v primeru Ameriške tovarne težko reči. Dokumentarec do posnetih fenomenov na koncu koncev ne zavzema nikakršnega političnega stališča. 

Za mnoge kritike predstavlja prav odsotnost politike tisto osrednjo kvaliteto Ameriške tovarne. O filmu smo lahko pogosto prebrali, da je objektiven, kompleksen, mnogostranski, z eno besedo - dober. Ameriška tovarna ni propagandna, se je bralo v neki liberalni recenziji. Če poznaš pripoved drugega, je v pogovoru o dokumentarcu ponosno trdil Obama, se lahko z njim povežeš, četudi se z njim ne strinjaš o vsaki stvari. V nasprotju s pogosto praznim govorom o pluralnosti perspektiv bomo sami raje poudarili, da v primeru Ameriške tovarne umanjkanje politične pozicije ni nobena prednost. Ker se film obravnavi določenih političnih problematik enostavno ne more izogniti, je njegova kontemplativna drža, blago rečeno, problematična. Apolitičnost predstavlja ideološko oviro, ki ustvarjalcem onemogoča, da bi podrobneje predstavili obravnavano vsebino.

Nahajamo se v Ohiu leta 2014, kjer je kitajsko podjetje Fuyao, ki izdeluje avtomobilska stekla, kupilo del proizvodnje avtomobilskega podjetja General Motors. Novica je navdušujoča za veliko lokalnih delavcev, ki so zaradi zaprtja tovarne General Motors v letu 2008 izgubili delovna mesta. Ob odprtju tovarne zato volje do dela med mnogimi brezposelnimi delavci ne manjka. Čuti se duh optimizma in vere v boljšo prihodnost. Vendar optimizem ne traja dolgo, saj se že kmalu izkaže, da se pogoji dela v kitajskem Fuyau razlikujejo od pogojev dela v starem General Motors. V primerjavi z bivšim delodajalcem je plača v kitajskem podjetju občutno nižja, zahtevana produktivnost pa precej višja. Proizvodnja stekla je včasih nevarna, načeloma pa predvsem naporna. A kar stvari za ameriške delavce še dodatno zaplete, je predvsem dejstvo, da delajo ob boku spretnih, učinkovitih in izjemno produktivnih kitajskih delavcev, pripravljenih delati tudi do 12 ur dnevno.

Zaradi slabih pogojev dela, nizke plače in visoke stopnje izkoriščanja na delovnem mestu se že kmalu po odprtju tovarne delavci pričnejo zavzemati za uvedbo sindikatov. To kitajsko vodstvo sooči s težavami, ki jih v lastni državi niso vajeni. Na Kitajskem so namreč vsi delavci člani sindikata. Ker kitajski sindikat deluje kot podaljšek komunistične partije, partija pa podpira vodstvo podjetja, je krog, ki onemogoča boj za delavske pravice v sklopu sindikatov, sklenjen. Vendar so ameriški sindikati nekaj precej drugačnega. Ker se ti dejansko zavzemajo za neke minimalne pravice delavcev, poskuša vodstvo podjetja na vse pretege zaustaviti vse tiste, ki se borijo za uvedbo sindikatov. Zadnji del filma tako prikazuje ničkolikokrat viden boj med delavci in kapitalisti, pri čemer ti z vsemi možnimi sredstvi pritiskajo na podpornike sindikata. Z nekaj več kot milijonom dolarjev, močnimi lobiji in izsiljevanjem uspe vodstvu tovarne prepričati večino, da glasuje proti uvedbi sindikata. Stanje v tovarni se na koncu filma žalostno povrne nazaj v začetno stanje po nakupu.

Za dokumentarec je značilno prepletanje dveh tematik. Prva prikazuje kulturni trk med ZDA in Kitajsko, ki je posledica ekspanzije kitajskega kapitala na zahod, medtem ko druga predstavlja klasičen delavski boj za izboljšanje pogojev dela. Obe temi sta sicer obetavni in brez dvoma vredni dobrega dokumentarca. A ko nekoliko natančneje pomislimo, pravzaprav ni povsem jasno, kaj imata ti dve temi zares skupnega. Veliko, malo, čisto nič?

Odgovor na to vprašanje iz dokumentarca žal ni povsem razviden. Posledično je gledalec ob koncu filma v popolni temi glede problematičnih razmer v kitajski tovarni. So za slabe delovne razmere krivi Kitajci? So pravice delavca zahodni kulturni konstrukt? Ali je izkoriščanje in teptanje delavskih pravic enostavno značilnost kapitalizma? S temi vprašanji se film ne glede na pripovedovano vsebino ne ukvarja. S tem pa odpira prostor, ki podpira cel spekter ideoloških branj. Ali, povedano drugače, ker filmu umanjka vsakršna politična dimenzija, je gledalcu prepuščeno, da v prikazani vsebini vidi pravilnost svoje ideološke pozicije.

Ker nas film zelo podrobno seznanja s slabimi življenjskimi razmerami v novo odprti tovarni, je možno, da to interpretiramo kot znak njegove progresivne usmeritve. Vendar film v svojem zaključku tega sklepa ne podpira. Namesto poudarjanja boja za delavske pravice poskuša film v nadaljevanju individualizirati direktorja podjetja Caa Dewanga, odgovornega za delovne razmere v tovarnah. Direktor Fuyaa je navsezadnje eden izmed nas. Je človek z nostalgijo za otroštvom. Nekdo, ki pogreša krakajoče žabe in žvrgoleč mrčes svoje mladosti. Da problem delavskih pravic v filmu ni glavni problem, postane jasno, ko se poudarek pripovedi na zaključku premakne od delavskega boja za uvedbo sindikatov k problemu zamenjave človeške delovne sile z robotsko. Težava se s tem premakne drugam, delavske zahteve pa postanejo zgolj epizoda v razgibani zgodovini tovarne.

Ameriška tovarna naposled deluje kot film, ki kljub privlačni tematiki, dolgem časovnem obsegu projekta in tehnični izpopolnjenosti ne izkoristi danega potenciala. Zdi se, da ustvarjalci filma niso povsem razumeli politično nabitega fenomena, ki se jim je odvijal pred očmi. Zato film na koncu koncev ekspanzijo kitajskega kapitala, kapitalistični produkcijski proces in udeležence tega procesa prodaja pod nalepko zgodbe o kulturnem trku.

 Kinobar je pripravil vajenec Jernej.