Voda še za v čevelj ni dobra

Prvi Kinobar v letu bo spektakularen - gledali smo namreč enega najpričakovanejšnih sequelov današnjega Hollywooda. In to smo naredili kot pravi Amerikanci. V za avte narejenem trgovskem centru, gigantskem nakupovalnem središču in večdvoranskem kino kompleksu. Svetilo je milijavžnt lučk, popevali so božični šlagerji, od šopinga zafiskane družine smo nestrpno čakale, da se pokaže naša cifra na Mcdonaldsovem semaforju. In potem vrsta v Cineplexxu, meniji z gigantskimi kokakolami, kokicami, čipsi, vsem, skratka, brez česar kinematografski spektakel ni možen. Akcija!

Avatar Jamesa Camerona so davnega leta 2009 oglaševali kot filmsko revolucijo, katere nova tehnologija, računalniško zgenerirane podobe in 3D slika naj bi spremenili naše dojemanje in doživljanje medija. Marketing, celofaniranje dreka, seveda vedno malce pretirava oziroma pač skuša prodajati naša manka, ki jih s svojim hokus pokusom šele ustvarja. Zato ni presenečenje, da je omenjeni film sicer sproduciral nekaj hudih tride slik in sekvenc, a seveda daleč od kakršnekoli subverzije medija. Hkrati je njegova infantilna Pocahontas zgodba marsikoga razpizdila, tudi modni okoljevarstveni protikapitalizem v svoji naivnosti ni bil kaj prida izviren, a kdo od nas se ne bi strinjal, da je sekat drevesa za pridobivanje rudnin slabo. Morda je vendarle malo perverzno, če nas protikapitalizma uči dvemilijardna dobičkonosna pošast, bodo rekli eni, medtem ko bo kdo drug ravno v uničevanju sistema z njegovimi sredstvi videl tisti brihten trik. A ne da. Kakorkoli že - dočakali smo njegovo nadaljevanje, naslovljeno Avatar - Pot vode.

Najprej povejmo, da pričujoče nadaljevanje ni edino; sledilo bo še eno in še eno. In še eno. Baje. Vajeti je prevzel Disney in sodeč po rezultatih na blagajnah se za prihodnost naših velikih modrih nezemeljskih indijancev ni bati. Če jih ne požre zlobni pohlep zemljanov v njihovem vesolju. Pa se nam ni za bati, ker je toisto vesolje ustvarjeno tako, da se nikomur od naših ne more nič zgoditi, pri zlobnežih pa je edina stvar, ki prekaša njihovo žlehtnobo, - nesposobnost. No, ko vendarle umre eden od številnih protagonistovih otrok, ne čutimo ne vem kakega obžalovanja. Tudi njega bo v svojo hiperinteligentno večnost duhovnosti vzela mati Zemlja. Oziroma mama Pandora. Sploh pa na tej točki film traja že več kot tri ure, tako da nas bolj od usode fikcijskih dolgočasnežev skrbi za naše nefiktivne hemeroide.

Da ne bomo samo pizdili, lahko rečemo še kakšno malo bolj resno. Če je bil 3D svet prvega Avatarja vsaj v smislu posebnih učinkov na res vrhunskem nivoju, njegova druga inkarnacija ne naredi koraka naprej, kvečjemu nasprotno. Slika je ostrejša, detajli bolj izdelani, efekti so napredovali, a tretja razsežnost slike zgolj podčrtava risbarjenje na zelenem platnu. Nobenih presenečenj ali posebnega izkoriščanja možnosti tretje razsežnosti. Pa smo imeli tako lepa očala. Tudi pred štirinajstimi leti 3D razsežnost, kot rečeno, ni doprinesla česa novega k bistvenim strukturam filmskega medija, so nas pa kakšen predmet, človek, daljina v globini vendarle znali vsaj pošteno pobožat po očesu.

Kaj še lahko povemo. O zgodbi, likih in kakšnih resnih umetnostnih dimenzijah nam ni treba izgubljati besed; vse je še malo bolj dolgočasno, bolj razvlečeno in bolj neizvirno kot v enki, neduhovito in vseskozi nekoliko tečno. Nekako tako, kot če ima hudič mlade - poleg junaka in njegove ljubezni so zdaj tu še njuni krvni otroci in posvojenci. A če damo hudiču oziroma stvarniku, kar je njegovega, je treba, dosledneje, kot si film zasluži, priznati, da vse to niti ni tako važno. Cameron je predvsem hotel ustvariti, ufilmiti svet, ki naj nas gledalce potegne v sredo samega sebe in nam daje biti v njegovi sredici, hoteč prepričati, da je vse res oziroma obelodaniti temeljno verjetnost vršenja. Vrh tega ustvarjanja je še vedno Titanic, neka zgodovina našega sveta, saga Avatar naj bi bila le naslednji nivo. Izmišljen ekosistem. Škoda le, ker so zgodbe tako blesave, kot bi bila njihova kakršnakoli kompleksnost v napoto svetograndji. Pa je seveda ravno nasprotno, izvirna fabulativnost na primer ravno doprinese k bistvenosti v resničnosti.

Zato filmu nemara ne bi škodilo, če bi ga prvič seveda ne le za najmanj dve uri skrajšali, temveč povsem izpustili fabulo in nam ga prodali kot apokrifen dokumentarec neke narave. To je v bistvu najbolj fina izkušnja našega gledanja - vse te florescentne gobice v gozdu, nešteto ribic, alg, alienskih sesalcev v oceanskih globinah. Seveda je vse, kar vidimo, zgolj nabuhla replika življenja na naši dolgočasni Zemlji, tudi v dogajalnem smislu. Ubijanje gigantskega kita, na primer, za esenco iz njegovih hiperinteligentnih možgan, ki filozofirajo in komponirajo - kako in kaj točno, ni jasno. Ta baje daje nesmrtnost. Truplo zavržejo, gosto medeno tekočino obdržijo. Skratka, nič, kar se v nenapihnjenih razmerah ne bi dogajalo na našem planetu. Če bi še hoteli modrovati: stanje je pri nas še dosti hujše in etično bolj zavrženo. Kot da moramo jebene kite spreminjati v ne vem kakšna bitja polbožje inteligence, da bi bilo njihovo ubijanje zdaj pa res nesprejemljivo.

Morda v duhu moderne morale omenimo še, da je film najbrž pravo olajšanje za tradicionalne ljudi, ki jim liberalistični realizem sodobnega Hollywooda ne daje spati: bodite brez skrbi, Avatarjevi nezemljani, kopije staroselskih Američanov, so vsi heteronormativni. Morda ne modre krvi, gotovo pa modre polti. Ženske in celotne družine, naj so vse še tako srborite vojščakinje in enakopravne v partnerskih zvezah, prevzemajo imena očetov. Kot v Rusiji. Kot povsod, pravzaprav. Vsem resnim in manj resnim izpostavljenim slabostim navkljub pa je bila naša kinematografska izkušnja krasna; ta ogromen ekran, te krasne premikajoče se sličice, to klokotanje vode, ki nas je iz zvočnikov trkljalo po prsih. Živo smo si predstavljali, kako bi bilo šele vrhunsko, če bi gledali kak res dober film.

*

Slika: Wikimedia commons