ZAKAJ JE METANJE KAMNOV V VODO NEVARNO

»Ko vržeš kamen v vodo, se nekaj zgodi … pojavijo se tisti krogi.« Očetov pogled se čez mizo, pokrito s plastičnim rožnatim prtom, zazre v praznino. »Ampak človek ...«

Marko se je nekega sončnega dne leta 1993 vrnil domov, v Trebinje, na krajši dopust k zaročenki in očetu. Za trenutek stran od krvave morije, ki je preplavljala še do pred kratkim v enotnosti združene slovanske brate.

Gladina sivih, obrušenih kamnov prekriva trg v središču mesta. Kavarna, kiosk, polno ljudi v sončnem popoldnevu. Marko se s prijateljem spotoma ustavi po cigarete v kiosku, pri Harisu. Ima srečo, zadnja škatlica. Prijatelja se usedeta na kavo, ko nenadoma sivo gladino prekrije zelenkasta senca, ki se širi pod stopali treh vojakov, ki stopajo do kioska po cigarete. Prekleti Musliman je zadnjo škatlico prodal – pa kaj še! Zelena senca pod njihovimi škornji postaja temnejša, gostejša. Harisa zvlečejo iz kioska, rob sivkaste gladine vzvalovi, dvigne se še ena senca. Prav tako zelena – vojak v enaki uniformi steče do skupine in jo ustavi. Trg prekrije tišina. Eden od vojakov srepo zre v Marka. Sence se zgostijo, tišina kriči. Sivo gladino razbije kamen, ki pade nanjo.

Krogi so tretji igrani celovečerec srbskega režiserja Srdana Golubovića, nastalega v srbsko-slovensko-nemško-hrvaško-francoski koprodukciji in ovenčanega z več nagradami, med drugim tudi s posebno nagrado žirije v Sundanceu. Krogi so hkrati zadnji del filmske trilogije, ki jih je Golubović naslikal v okvirih in na platnu vojne: leta 2001 je mednarodno občinstvo nase opozoril s filmom Absolutnih sto ter leta 2007 s Pastjo. Brez naveličanih vzdihov, poslušalec! To ni še en vojni film, kot npr. Nikogaršnja zemlja Danisa Tanovića iz 2001 ali Lepa sela lepe gore Srđana Dragojevića iz 1996. Krogi se uvrščajo med filmske produkcije zadnjih let, ki poskušajo premišljati vojno izven okvirjev mednacionalnih sporov, kot so npr. Otroci Sarajeva Aide Begić iz 2012 ali Obramba in zaščita Boba Jelčića iz 2013. V Krogih je tako ključen tale detajl: vojaki, ki se postavijo eden proti drugemu, nosijo enake zelene uniforme z istimi znaki. Mednacionalni spori so torej le sprožilni element: sovražnik kot pripadnik tujega - drugega naroda, Haris, Musliman, proti trem vojakom, Srbom. Glavni konflikt je prenesen više, odpira univerzalna vprašanja dobrega in zla, junaštva, žrtvovanja ter na drugi strani odpuščanja in možnosti, da se iz krvavih tal dvigne roža novega življenja.

Krogi tako presegajo vsakršno ideologijo. Marko izstopi iz vseh oznak in okvirjev in stori, kar je storiti človeku – preprečiti nesmiselno nasilje, umor in tako ohraniti ne samo življenje - človečnost drugega, temveč tudi svojo lastno. Koliko človeškega še ostane v človeku, potem ko enkrat mirno srka kafu nad truplom z razbito glavo? Obračanje pogleda stran in izganjane človečnosti - da, to je tisti slaven citat iz Spielbergovega Schindlerjevega seznama: »Ko so prišli po soseda, nisem rekel nič, ko so prišli po drugega soseda, spet nisem rekel nič, ko pa so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi kaj rekel«.

Marko je torej po vseh kriterijih junak, saj se izlušči iz množice – povzdigne glas in aktivno poseže v dogajanje, Krogi pa so film o junaštvu, o resničen junaku, po katerem so danes poimenovane celo ulice – Srđanu Aleksiću, ki je v resnici rešil življenje Bošnjaku in prijatelju Alenu Glavoviću.

Vendar je zgodba o junaškem dejanju le kamen, ki pade v vodo in zmoti mirno življenje vsakodnevnih kavopivcev na trgu. Ko pljusk izzveni, se gladina, ki jo je predrl kamen, že popolnoma umiri. Zdi se, da se ni zgodilo nič. Pozornemu očesu pa ne bodo ušli krogi, ki se pojavijo trenutek za tem in se počasi širijo v neskončne širjave. Tako se Golubovićevi Krogi širijo po treh linijah 12 let: prva linija sledi Harisu, igra ga odličen Leon Lučev, ki si je ustvaril novo življenje v Nemčiji. Po pomoč pred nasilnim partnerjem se k njemu zateče Markova zaročenka z otrokom. Harisova linija je zgodba o povrnitvi dobrega dejanja – o dobrem, ki ima za posledico dobro.

Druga linija spremlja Markovega prijatelja Bogdana, ki je sedaj priznan beograjski kirurg. Pod nož mu pride eden od Markovih morilcev – ali naj mu pomaga? Izkaže se, da je Bogdanova linija več kot zgodba o odpuščanju – Bogdanova zgodba je zgodba vseh, ki so tisti trenutek na trgu pozabili in izgubili svojo človečnost ter srebali kavo, medtem ko se je kri razlivala po asfaltu. Je zgodba o vseh, ki so med vojno stali prekrižanih rok in spuščenega pogleda nekje na varnem, v kotu. Bi lahko preprečil vojno? Sem sokriv za vse te smrti?

Tretja linija je zgodba o Ranku, igra ga legendarni Aleksandar Berček, Markovem očetu, ki mu na pot pride sin enega Markovih morilcev. Rankova linija je zgodba o odpuščanju in novem življenju, ki zraste kljub vsej preliti krvi. Pri tem pa se pojavi še zanimivo vprašanje o možnosti katarze, ki ga poudarja tudi cikličnost pripovedne strukture.

Četudi se zgodbe razvijejo v srečne konce, smo na koncu povrnjeni v začetno stanje, v izvor krogov. Zadnji prizor ujame pogled, ga zapre in usmeri v tla. Siva gladina trga, na kateri v tišini leži Markovo truplo. Gledamo direktno v središče in izvor krivde – v izvor zla, ki ga očitno tudi dobro ne more povsem izničiti. Markov oče je ob mizi, prekriti z rožnatim prtom dokončal stavek: »Ko pa človek naredi nekaj dobrega, to drugim ljudem nič ne pomeni«. Lahko odpustimo? Količina tišine v filmu je povedna. Besede so nesmiselne. Pozabiti ne moremo. In tudi ko je gladina na mestu padca že povsem mirna, se krogi širijo – nekje se tiho združijo v velik val, drugje pa hrumeče razlomijo ob nazobčanih kamnih na obali.

V tišini razburkane gladine je sedela Anja.