»MOŽNOSTI! VSAJ MOŽNOSTI!«

Dolgih sedem let pričakovana druga knjiga Tiborja Hrsa Pandurja Notranje zadeve zaradi svojega obsega in stila grozi, da se nam ne bo pustila prebiti do zadnje strani. Je kot stoletni gozd, labirint, podzemna jama. Med njenimi verzi se brez težav izgubiš; s težavo se prepričaš, da ne blodiš v krogu. Pesmim je lastna določena monotonost, vendar nepravilna, brez ritma (ne moreš torej šteti korakov od enega razpotja do drugega, ne moreš računati na pravilno ponavljanje izbir, kjer se poti razcepijo), to je monotona variacija. Vedno ista siva materija, obdelana z nekakšno primitivno tehniko, ki ne dopušča prikriti, zgladiti variacij, razpok in gubanj v materialu.

Vendar se je z nekaj truda mogoče med pesmimi orientirati. Kaj smo spoznali, ko smo opravljali svoje zemljemersko delo? Pesmi ni mogoče prečkati, trdne so in branje gre vedno nekako mimo. Kakor roka, ki drsi po steni, da bi našla izhod in ohranila določen občutek ravnotežja in smeri. Dalje so to velike pesmi, epske, kot zapiše v spremni besedi Muanis Sinanović. Komaj jih lahko zajamemo s pogledom. Njihov jezik je prozaičen, dolgočasen, brezbarven, kavarniški, domač, zaseben, ljubljanski.

Skratka, to so neobdelane, grobe pesmi. Skale, odlomljene in pritovorjene v Pandurjevo delavnico iz kamnoloma njegovih sanj. Vprašanje je, ali se je umetnik bolj prefinjenim pesniškim orodjem odrekel iz nekakšne hipsterske lenobe, zakamuflirane v govorance o izgubljeni avtentičnosti, ali pa je predmet njegove umetnosti prav ta neobdelana hrapava naravna površina jezika, ki bi jo kdo drug imel komaj za začetek in izhodišče poezije. Kakorkoli že, Pandur ni kipar, prevelik vizionar je, da bi moral, če bi hotel lepoto ugledati, nad materijo izvajati nasilje klesanja. Posledica tega pa je, da iz velikih oglatih gmot poezije, čeprav lahko v njih zagledamo njihovo obljubo, ne moremo izločiti gest in potez.

In navsezadnje gre za neko vizionarstvo. Za neskončno pripoved, ki niha med obupom in upanjem. Te pesmi lahko pripoveduje samo figura rapsoda, nekoliko patetičnega, zavitega v opitost in dim, ki mu iz oči raste dolga siva brada prihodnosti … In pripoveduje in pripoveduje in mi ga poslušamo, kako pripoveduje o daljnih deželah, o obljubljenih deželah, o lepih trenutkih, ljubljenih ljudeh. Pesmi so zložene, kot so bili zloženi epi, kot sanje, kot opeke, naštevajo in gradijo, nalagajo količino, kot je Homer gradil heksametre z imeni in dejanji jezdnih živali svojih herojev.

Iz izmučenosti dolgega in napornega govora se zgradijo kraji. Grozni kraji, polni trpljenja, ki se jim je bolje izogniti. Vsakdanji kraji, polni dolgčasa in brezupa, ki jim ni moč ubežati. Čudežni in barviti kraji naklonjenosti, lepote in veselja, ki jih ni moč doseči. Kdorkoli že pripoveduje in neutrudno opisuje, kdorkoli že je ta, ki ne pusti do besede (razen skozi svoje besede), je nemočen. Marsikaj se je v teh pesmih sesulo, marsikatero prijateljstvo je boleče razvezano. Dosti je bolečine in razočaranja. V tem so te pesmi povezane s svojim časom, morda bolj kot katerekoli druge. In še v nečem odsevajo naše pogovore v siloviti potrebi po spremembi.

Ampak, kako se lahko upremo, na kakšen način lahko najdemo pot skozi to gmajno poezije, ki se nam razraste prav na poti, ne da bi se nadnjo in nad vse njene čudovite prebivalce spravili z ognjem in mečem? Upreti se moramo njeni kozmični razsežnosti, njeni statični požrešnosti, razstaviti jo moramo, iztrgati ji najmanjšo enoto, ki pa v tem primeru ni niti beseda niti verz – te pesmi je nemogoče citirati – ampak pesem sama. Naj torej zadolženi pesnik poje:

ZGODOVINA »NOROSTI« PO MODERNIZMU

Tiste srečne zime, ko sem spoznal ljubezen življenja

Se mi je spipalo

Ker nisem znal uskladit odgovornosti sprejetih vlog

In neskončnega potenciala petja

V očeh so se mi delali kristali

Začel sem mobilizirat vojske

Proti izkoriščevalcem Zemlje

Za popolno reavtonomizacijo človeške vrste

Letel sem

Varil tehnologije iz mesa in zemlje

Kovine in dežja

Nisem mislil, da se mi pipa

To je potekalo nekako naravno

Sprejel sem to

Kot buba sprejme, da postane metulj

Kot organski apdejt in download

Poslanstva, usode

Metode, ki jo zdaj šele zares

Lahko približno imenujem

Iniciacijo v

Presežek informacij

[…]

Iz sebe sem varil metale

Zlate katakombe sem delal iz sobe

Dihal, da je postalo nepredušno

In sem bil tih kot mikrob

Gledal, kako svetloba spreminja čas

Kakšna moč misli, da si lahko v eni sobi svet na novo zgradiš

Kakšna moč, da zaverjameš metazgodbi, ki ti jo flešnejo možgani

Vlogi, ki jo zaverjameš in jo hkrati že izživljaš

V privatni drami simbolnih dejanj

Ki obupano želijo razrešit realne konflikte

Spucat in združit družine dreves

Uskladit krvne linije in se osamosvojit

Travme prepucat, neodvisnost razglasit

[…]

Resnica zamolčana

Spomin raztrgana glasba

Vrtel sem ključe in pridigal evolucijo

Osamosvojitev od korporacij

Demokracijo Zemlje Primalnega Solarnega Socializma

Kot kak samooklicani general novega veka

[…]

Bil Prometej, ki se je s Kronosom ravsal

Bil vseh pet Kristusovih ran

Blagoslavljal s krvjo

V drugih videl demone, ki bili so v meni

Črpal nafto iz drugih

Z dotikom jih črpal

S pozornostjo in zahtevami

Z dotiki sem črpal substance

[…]

THE UNITED STATES OF MIND (II. in III.)

Sanjal sem skupnost lepo kot bog ponekod

Kjer vsi smo živeli od darov narave

Meli smo sadje in tehnologije zaznave

[…]

V stanjih, ki so se dala

In se obnovila iz nič

Kot kak perpetuum mobile človeške prijaznosti

Možnosti! Vsaj možnosti!

[…]

Odprte možnosti svobodnega medsebojnega oplojevanja

So se širile skoz nas

Skoz čas

[…]

Kot da bi se nenadoma zavedali

Da smo že, kar bomo postali

Sprejeti, odprti in čisti

Rešeni lažnih aspiracij

Pomirjeni v divjanju stvarnosti

Praznični vsled negotovosti

[…]

Eni v utripu in eni v gibu

Mnogi v mislih

Eni v dotiku

Konstantno deljeni

Utopija ni dober pojem, nekoč reče Deleuze, obstaja neka tvornost, skupna ljudem in umetnosti. Takšna tvornost je na delu med čudovitimi Pandurjevimi vizijami in nemočnim obupom njegovih brezkončnih recitalov.