Češka teta Pehta

Pa se odpravimo V temo, kot je naslov romanesknega prvenca češke pesnice in pisateljice Bohumile Adamove a.k.a Anne Boláve. Roman izšel je lani v prevodu Tatjane Jamnik pri Kulturno-umetniškem društvu Pólica Dubova. Naslov je več kot zgovoren, saj skupaj z osrednjo pripovedovalko na vsaki strani blodimo v vse večjo temo, se v njej izgubimo in se ob koncu zaletimo v zid.

Anna Bartákova je malce nenavadna ženska, katere življenje je že od malih nog povezano z nabiranjem zelišč. Dan začne z zelišči, z zelišči nadaljuje opoldne, popoldne ponovno zelišča, zvečer zelišča, ponoči sanja zelišča, vseskozi skratka razmišlja o zeliščih. Katera in kje bodo cvetela, koliko jih bo, ko jih posuši, koliko bo za njih dobila v odkupnem centru, kamor se ritualno odpravi vsak torek. Knjigo lahko kratko malo označimo za roman obsesije z zelišči.

Presušena postava, pomanjkanje apetita, goltanje barvnih tablet itd. pričajo o nezavidljivem Anninem zdravstvenemu stanju, ki pa je ne ovira pri njenem delu, kvečjemu jo k njemu spodbuja. Svoj nov cilj, da v višku sezone nabiranja preseže samo sebe, začne izpolnjevati, ko se v firmi, za katero prevaja, napovedo strukturne spremembe. Vse, kar izvemo o njenem življenju pred odločitvijo, da bo vso svojo energijo namenila nabiranju, sušenju in prodaji zelišč, je to, da je študirala v Pragi, se vrnila nazaj v malo mesto in se poročila. V času napredovanja bolezni se odloči staro življenje popolnoma zavreči, to pa jo skupaj s kombinacijo nenadzorovanega jemanja tablet pripelje do ekstremne obsesije.

Zeliščem in njihovim značilnostim se podreja tudi zunanja struktura romana. Poglavja določa čas cvetenja določenih zelišč od konca junija do začetka julija. To obdobje naj bi bilo vrhunec v sezoni nabiranja zelišč. Nad vsakim poglavjem zatorej kraljuje specifična rastlina in z njo povezana lokacija, s tem pa tudi potek pripovedovalkinega dneva. Tako kot se zunanja formalna struktura romana podreja razvejanosti korenin lipe, ognjiča, njivske preslice, lučnika in drugih zeli, se temu podreja percepcija zunanjega sveta pripovedovalke.

Zunanji svet z vsakim poglavjem postaja vedno bolj zamegljen, kar namiguje na Annino naraščajočo psihozno obsedenostjo, ki se na slogovni ravni izraža v vedno bolj zgoščeni in v podobe narave pomaknjeni pripovedi. S tem se začne krhati njena verodostojnost, ki postaja vedno bolj v domeni Anne kot nezanesljive pripovedovalke. Svoje početje sicer vseskozi razlaga in ga utemeljuje. Vsako odločitev in dejanja, ki so že na meji legalnega, skuša vedno znova racionalizirati. Proti koncu, ko pred sabo ne vidi več nič drugega kot zelenje, prihaja do kratkih trenutkov dvoma in prevpraševanja lastnega početja. Ti so predvsem plod vedno slabšega psiho-fizičnega stanja.

Obsesija ostaja v okviru dokazovanja sami sebi, ki se na trenutke kaže kot upor proti ustaljenemu družbenemu sistemu in normam. Ilustrativen primer tega je Annina obdelava gredice ognjiča sredi Prage ali trganje ene izmed zeli sredi zaščitenega naravnega rezervata. Vendar upor ne preseže praga osebnega in prevzame obliko samodestrukcije. Namen tega upora ostaja v njeni glavi, skrit pred zunanjim svetom in ljudmi, s katerimi imam še kaj stika. Od zunaj se zato kaže kot zgolj nepojasnjeno zaletavanje v zid, ki se še posebej odraža v nepojasnjenih in impulzivnih Anninih dejanjih.

Psihozna destruktivna stanja se ne kažejo samo v neumornem delu in premagovanju pripovedovalkinih fizičnih lastnosti, temveč tudi v vedno večji mržnji, ki jo čuti do ljudi. Zavračanje pomoči ter slepo sledenje svoji lastni volji in cilju jo kaže v vedno bolj čudaški luči. V njeni zaslepljenosti in kljubovanju se odraža svet, v katerem živimo danes. Preko trupel do cilja. Volja, upor proti takšni ureditvi sodobnega sveta, simbolno ponovno vračanje k naravi in izpolnitev življenjskega cilja, ki naj bi se odkrivali v njeni pripovedi, so od daleč videti čisti, že skoraj plemeniti. Vendar so nejasni in zamegljeni v Annini obsesiji in omenjenih dejanjih na meji legalnega; ti v težave ne spravijo samo njo, temveč tudi ljudi, ki ji še skušajo pomagati.

Poleg osrednje narative, spletene okoli objestnega nabiranja zelišč, se v romanu zgodi nekaj nepojasnjenih reči, ki spominjajo na sceno, podobno Umorom na podeželju. Temu pridoda krajevna umeščenost v malo mestno okolje, kjer je vsak vsakomur prijatelj in hkrati sovražnik. Okolje, v katerem ima vsak sredi čela nalepljeno nalepko.

Nepojasnjeni šumi s podstrešja, umor ali samomor Anninega tasta in globoka rana sredi njene dlani je le nekaj stvari, ki burjo domišljijo pripovedovalkinih sosedov. Še posebej skrivnostna je omenjena rana , ki se z vsakim dnem veča in požira celo roko. Ta simbolno prikazuje polzenje v vedno večjo temo, najsi bo to podstrešje, posejano s posušenimi rastlinami, ali temačnost življenja. To je le nekaj nepojasnjenih stvari, ki oblikujejo romaneskna prazna mesta; na koncu ostajajo nepojasnjena in s tem prepuščena bralčevi detektivski žilici.

Naša najbolj znana zeliščarica je dejala: »Za vsako bolezen rož'ca raste«. Za češko zeliščarico 21. stoletja, pa bi lahko dejali, da »za vsako psihozo cveti cvet«. Roman V temo in njegova protagonistka sta brez dvoma malo čudaška. Vendar na tem mestu generaliziramo in verjetno nismo nič boljši od Kekca, ki je mislil, da je teta Pehta strah in trepet samo zato, ker živi sama in vari čudežna zdravila iz rož. Anna Bartákova pa ni čudna zaradi svojega početja, temveč zaradi ekstremne destruktivne obsesije, ki ni več newagersko vračanje k naravi, temveč absolutni pobeg iz sveta, v katerega se več ne vrneš.

Če vse skupaj povemo nekoliko drugače: Anni z eno besedo dokurči vse, kar jo obdaja, razen zelišč. Ker z neozdravljivo boleznijo ne bo prišla ravno daleč, lahko vse skupaj obesi na klin in se gre življenje po svoje. Z ekstremnim preobratom, s preseganjem meja svojih psihofizičnih možnosti nima kaj izgubiti. Ravno zato se lahko poserje na vse in na vsakogar in končno čisto zares postane gozdna vila, ki jo bo pokončala prav njej ljuba narava.