Bog je flaciden

Antologija mladih pesnic in pesnikov je zaradi svojega naslova Bog si ga drka na nas že pred izdajo doživela – in preživela – marsikatero nevšečnost. Od zavrnitve prvotnega založnika – Društva slovenskih pisateljev – do umika pesmi dveh avtorjev. Nazadnje je septembra uspešno izšla pri butični založbi Črna skrinjica.

Enajst povečini še neobjavljenih ustvarjalcev je k antologiji, kar, mimogrede, pomeni izbor najlepših pesmi, torej črni in lično oblikovani knjigi prispevalo vsak po tri do pet pesmi. Četudi tako avtorji kot same tematike niso nujno povezani, se bralec včasih vseeno znajde pred bodisi namernimi vzporednicami bodisi naključnimi slogovnimi ali motivnimi paralelami. Slučajno velikokrat naletimo na motiv plazilca in levenja, rabljena pa sta seveda na drugačne načine, odvisno od tematike pesmi. Pogosteje in verjetno namerno izbrane teme te zbirke pa so spolne, romantične in nihilistične narave.

Lara Božak svoje tri pesmi nasloví z imeni planetov, četrta, v tem smislu izobčena, pa nosi naslov v angleškem jeziku. Razlogi za to so nejasni, saj s tem niti pesmi niti naslovu ne doda nobene posebne reference, pomena ali slogovne izboljšave. Prav slednje pa se ne bi branili, saj se na trenutke posrečenemu besednemu slikanju navkljub avtorica vseeno površno izraža – predvsem v introspektivnih delih pesmi. V teh je večkrat zaznati na videz nesovpadajoče motive, ki bi bralcu lahko omogočili globlje razumevanje besedila. Namesto tega se bralec vpraša, s kakšnim namenom so tu – manjka namreč jasnejša in ne nujno predhodna zaznamovanost teh motivov, da bi nam bilo dopuščeno dognanje subtilnejših ravni njenega pisanja.

Odvečnim verzom se spretneje izogne Nejka Jevšek, ki piše o osamljenosti, obžalovanju, toksičnosti in preteklosti. Morda ji prav zaradi izredno osebnega pisanja uspe ustvariti bolj jedrnat in gost svet besed, v katerem bralca lažje vodi po lirično-emotivni poti. S ponovitvami zgradi dobro dinamiko, ki pa se hitro poruši, kadar so pesmi pretirano opisne in se preveč sprehajajo po implikacijah in pripovedih. Vseeno pa se vprašamo, kdaj bomo opustili tako pogosto rabo brezvezja, neupoštevanje pravopisnih pravil in prosti verz. Zato je edino, kar lahko pri tem mladim avtorjem malce poočitamo, pretirano sledenje temu trendu.

Slogovno izoblikovano, a manj osebno kot Jevšek piše Vid Karlovšek, sourednik antologije. Vsebinsko nasičene pesmi z razdelano strukturo vsebujejo skoraj eksistencialistične teme, pri čemer se avtor večkrat opre na Kosovelovo pisanje. A to ne zmoti toliko, saj Karlovšek, sicer občasno zmeden in nekoherenten, v branje vendarle nudi pisanje, ki po ritmu spominja na prosti govor. Z udarnimi verzi v zadnjih delih pa pesmi spodbudijo človeka, da ob branju nekaj začuti.

Hannah Koselj Marušič se slogovno prav tako dobro znajde. Če bralca na trenutke izgubi s klišejskimi zapisi, to takoj nadoknadi z bolj poglobljenim razmislekom o eksistenci in pesmi o njenem biološkem očetu se nas dejansko dotaknejo. Na trenutke moralistično, a močnó izpovedno, temačno, žalostno povede v svoje najkakovostnejše zapise: cikel r, ki da vpogled v njeno soočanje z odtujenimi odnosi.

Ironično, močno in prepričljivo piše Urša Majcen, ki z motiviko erotike in splava ter verzi, kot je »fetusi so pogumni«, zna ustvariti aktualne pesmi, ki zelo precizno bivajo na meji med osebnim in neosebnim. Tega pa ne moremo trditi za Hano Meško. Med tematikami nihilizma, zapuščenosti, preživetosti se ne moremo znebiti občutka, da je njeno pisanje pasivno. V pripovednih verzih navadno vzpostavi misel, ki jo le redko izpelje do zaključka, vprašanja, ali pa nadaljuje v približni sferi tematike pesmi. A pesem Pozabljena boginja nam da vedeti, da je pesnica zmožna konkretnega nekaotičnega pisanja, ki ohranja bralčevo pozornost do samoironičnega konca.

Razsekano, nepovezano in občasno patetično piše Martin Mikolič, ki je evidenten navdušenec nad Andrejem Rozmanom Rozo, a so reference na slednjega nedodelane in nepotrebne; v Mikoličevem slikanju ostajajo element, ki izzveni takoj po prebranem. Občasno pa ga zanese tudi do osladne romantike in v samopomilovanje. Za zbirko resnično pomembno pesem pa je napisala Nela Poberžnik – prav njen je titularni verz bog si ga drka na nas, ki je kot naslov antologije zagotovil strašne polemike okrog izdaje zbirke, posledično pa – tudi po besedah enega od urednikov – omogočil nepričakovano dobro promocijo. Med njenimi pesmimi – ki govorijo o brezsramnosti ali sramu, se dotikajo spolnosti, se trudijo biti nihilistične in so spet polne referenc na Kosovela – se najdejo biseri. To so satirični zaključki in oziri na kapitalistično družbo, a je vse skupaj tako kaotično in zgoščeno, da njena ideja, okoli katere je pesem oblikovana, teže prispe do bralca.

V oblakih prostega verza, pa naj bo osmišljen ali ne, prispemo do pesmi-risb Lare Pustinek Miočić. Z grafično inovativnejšimi oblikami se njena dela berejo težje – a zgolj dobesedno. Družbeno in osebnoizpovedno se premikamo po dvo- in tudi troumnih zapisih. Za te se zdi, da jih argumentirano in smiselno piše v drugi osebi, ki je v sodobnem pisanju sicer prevečkrat zlorabljena. Tudi v antologiji se pogosto pojavlja, predvsem kot izhod ali izbruh, ki je večkrat namenjen samemu avtorju kot dejansko drugi osebi, česar se lahko bralec hitro naveliča.

S pravo mero osebnega, alegoričnega, samoironičnega in, jasno, samozavedajočega pa piše drugi sourednik Lenart Sušnik. S strukturami, ki spominjajo na prozo, se morda prav zato laže premika med tematikami. Te so med seboj bolje povezane kot pri večini avtorjev, kar njegovim zapisom doda berljivost in jasno izražen slog, ki je zaradi družbenih tematik, o katerih Sušnik piše, še toliko bolj opolnomočen. Slog pisanja in teme, s katerimi se pesnik ukvarja, se namreč odlično dopolnjujejo. S polnopovednimi zaključki, ki pogosto deklarirajo odločitev prvoosebnega lika, nas povede do zadnje pesnice te antologije.

To je Pavla Zabret. Kar večina piscev še gradi, je Zabret že izgradila: zbirki pridaja dinamiko, ritem, pavze in strogo pisanje o družbenem prostoru. Čeprav se tudi ona ogiba klasičnim pesniškim strukturam, si – še vedno pišoč v prostem verzu – netradicionalno metriko ustvari sama. Z družbenokritičnimi tematikami, o katerih piše z jezo, uspe smiselno razporediti motive svojega izrekanja; to pomeni, da njene pesmi niso niti vsebinsko prazne niti prepolne do mere, da bi se bralec počutil skoraj izključenega, ker pesnica ne bi pustila prostora za samo razumevanje in osebno interpretacijo pisanja.

Zbirka bralcu v večini ne poda ničesar kompleksnejšega, novega, povednega ali resnično izraznega. Tudi pri piscih, ki so temu sicer dorasli, na trenutke pogrešamo močno motiviko ali njeno argumentirano rabo. Spremne besede urednikov in pobudnika branja antologije ne olajšajo, saj se v spisanem pretirano obregajo ob kontroverznost naslova. Namesto osmišljevanja izbranih pesmi se tako na koncu ozrejo – Sušnik še najbolj smotrno – na družbeni prostor in čas, ki nas določata – in na naslov antologije, Karlovšek na posamezne pisce in njihove močne točke – in naslov antologije, Igor Divjak pa na – naslov antologije. Zbirka nas kot sicer suveren in nikakor ne brezupen poskus vseeno pusti – za zdaj! – nepotešene.