Bog je že drugič mrtev in prihaja nov kralj

Gonilo vsake zgodbe je ideja. Lahko se vse vrti okoli ene, lahko to eno podpira še mnogo, neskončno idej. Po navadi pa v vsakem literarnem delu vedno iščemo tudi vsebino, ki naj bi podprla ideje. Nekaj konkretnega. Morda celo dramski trikotnik. Ko pa primemo v roke Zgodbo o bakrenem kralju, se porodi vprašanje, ali so lahko ideje tako močne, da so same po sebi edina vsebina?

Urša Majcen, dramaturginja, pesnica in dramatičarka, je lani v knjižni obliki izdala svoje diplomsko delo iz leta 2021, dramo z naslovom Zgodba o bakrenem kralju. Leta 2022 je bila njena drama nominirana tudi za nagrado Slavka Gruma na 52. Tednu slovenske drame. Dramaturg in esejist Tomaž Toporišič je v obrazložitvi nominacije delo opisal kot nenavadno pesniško igro, ki uveljavlja drugačno teatralnost v dialogu s slovensko poetično dramo Daneta Zajca in Gregorja Strniše, hkrati pa tudi v intimnih dvogovorih z Beckettom in njegovim svetom absurda.

Vsekakor je to dober opis dela. Pred nami se namreč razprostira kraljestvo, polno trupel. Med njimi se sprehaja Kralj in jih venomer prešteva. Sam je. Nikogar več ni, ki bi mu lahko vladal. Njegova podoba nas tako spominja na Zajčevega Velikega črnega bika, izgubljenega in obsojenega, da mora vladati za vekomaj, tudi če nima več ljudstva. Ob njem se sprehaja Pajac, nekakšen sluga, ki ga bralec razume kot podaljšek vladarjeve vesti. Kralja opominja, da ne bi smel pobiti ljudstva. Poudarja, da zdaj vlada mir, vendar ni sreče. S svojim govorjenjem spominja na paža Smoletove Antigone, kakor tudi sam Kralj v svojih notranjih monologih močno spominja na Kreona, ki se dan za dnem sooča z nemogočo hkratno nalogo vladanja in prizadevanja za mir. Protagonist tako skozi celotno dramo rešuje probleme na način »očiščevanja« in ob koncu ostane popolnoma sam, pred Bogom. Naposled pa ubije še samega Boga. Dvakrat. Tako je sto enaindvajset let po Nietzschejevem oznanilu bog zares mrtev, zapiše Majcen v sklepu dela. S tem se na nek način opredeli tudi do religije. Zakaj je bilo treba boga znova, dokončno ubiti? Torej je bil za avtorico bog še živ? »Božjemu umoru« sledi samo še Kraljev monolog o samoti, ki ni nič drugega kot najbolj klavrn konec za človeka.

Zgodba o bakrenem kralju je vseskozi prepojena z idejami. Nosilka drame je gotovo želja po miru in kakšen je v resnici pravi način, da jo izpolnimo. Podpirajo pa jo ideje o razpadu sveta, izginotju morale in vprašanje o smislu religije. Avtorica na določenih točkah namiguje celo na problematiko okoljske in tudi begunske krize. To predstavi bralcu zelo subtilno in neprisiljeno. Poetičen jezik namreč namiguje na probleme, ki pa vseeno niso konkretizirani v dramskem dogajanju. Hkrati ne podaja nikakršnih odgovorov. Zgolj oplazi omenjeno tematiko, kar bralca spodbudi, da se sam odloči, ali obsoja »bakreni svet« ali ne. No, če bralec za vsemi metaforami sploh najde skriti pomen. 

Subtilnost je opazna tudi v slogu. Majcen uspešno krmari med sodobno poezijo in dramatiko. Besedilo vsebuje tudi kar nekaj mitoloških motivov in navezav na literarne klasike, kot je na primer Mali princ. Avtorica upodobi Žensko oziroma Kraljico kot Kralju popolnoma nasprotni lik. Kraljica tako kljubuje vsakemu kraljevemu stavku – kot del njega, ki je proti njemu, kar ustvari nekakšno ritmičnost, obenem pa razčlenjuje Kraljevo osebnost. 

Majcen s svojo slikovito metaforiko še bolj odkriva domišljijski svet zgodbe, v katerem postane vse mogoče. Seciranje teles, izguba srca in obujanje mrtvih. Pogosto je uporabljeno tudi ponavljanje, kar določene ideje vidno in logično poudari, druge pa so le prevečkrat ponovljene in izgubijo svoj čar. Stopnjevanje opazimo v didaskalijah, ko so opisani časovni okviri. Začne se pozno, postane pozneje, še pozneje in še pozneje. Dokler ni prepozno. Avtorica se tako igra s časom in s tem ustvari napeto vzdušje poznega, zelo poznega in na koncu prepoznega.

Glavna tematika je torej kristalno jasna – vladati se ne da, če nimaš komu. Svet ne deluje zgolj po zakonih in ne moremo kar odstraniti vseh, ki zakonov za trenutek ne upoštevajo. Če bralec tematiko prenese na sodobni čas, se začne spraševati, kakšen bo naš kralj. Kakšen bo naš dokončni mir? Tako mora bralec zaupati svoji interpretaciji, ki ga pripelje do razumevanja drame. Ob branju namreč dobimo občutek, da literarnih likov ne poznamo. Poznamo na primer Kraljeve najhujše notranje strahove, v resnici pa ne vemo, kdo je. Kakšna je vloga Pajaca? Kdo je Ženska in v kakšnem odnosu je s Kraljem? Zakaj se kar naenkrat pojavi Bog in to sploh ni nekaj nenavadnega? Toliko vprašanj, ki ostajajo nepojasnjena. Kar je zanimivo, saj po lastni presoji individualno določamo odnose med karakterji. Hkrati avtorica v dramo postopoma vstavlja podteme, ki dopolnjujejo glavno misel in jih z lahkoto prepoznavamo. 

Če zaključimo, to ni Smoletova Antigona. Ni resničnega kraljestva in ni izdelanih literarnih likov. V Zgodbi o bakrenem kralju so ideje tisto, kar vsebinsko napolnjuje zgodbo. Preko metafor Majcen slika vsakič nove misli. Ob prebranem je v naših glavah strah, da je Bog že drugič mrtev, in vprašanje, kakšen kralj bo zavladal nam.

*

Pisala je vajenka Tia.

*

Foto: pixabay