Comeback Zidarjinega cekarja

Že spomladi je pri založbi Beletrina izšel prevod romana Območje brez signala hrvaškega pisatelja Roberta Perišića. Z dobrimi petsto stranmi in sivo oblikovano zunanjostjo na robu pisalne mize se je zlival z vsemi ostalimi knjigami na našem književnem meniju, obenem pa je ostajal daleč, dokler ni bil nazadnje prestavljen v cekar. Roman se začne s prihodom dveh  neznanih likov, ki v svojevrstni startupovski maniri ponovno odpreta tovarno za proizvodnjo turbin. N. je nek pozabljen kraj, bogu za hrbtom, ki je bil nekoč malo manj pozabljen, to je bilo v bivši nikoli poimenovani skupni državi, v času obstoja prve tovarne. Pozabo so pričeli tranzicijska doba, sindikalni pritiski, vojna, od česar si niso ne tovarna ne ljudje v mestu nikoli opomogli.

Prišleka tako vzbudita pozornost, otvoritev tovarne deluje kot generator za obuditev življenja v mestu. To je predstavljeno s petimi osrednjimi liki, katerih pripovedne perspektive se zamenjajo v prvem delu romana, ki je zato tudi najobsežnejši. Dolge retrospekcije tretjeosebnega pripovedovalca v osebne zgodovine se izmenjujejo s krajšimi, dobro premišljenimi dialogi med liki. V nekakšni proustovski maniri beseda ali pregovor znotraj vsakega dialoga izvabi naslednji potop v osebno zgodovino določenega lika. Olek, prvi izmed prišlekov in lastnik tovarne, nas s svojo zgodbo popelje v Sibirijo, potem zavije v pesniške in literarne vode, a ker je prišlo do razpada bivše države, ki je posledično pomenil, da se naenkrat ni bil več sposoben preživljati z urednikovanjem in pesnjenjem, je končal v švercerskih in mešetarskih poslih. Del teh poslov je tudi tovarna – od Polkovnika z veliko je dobil naročilo za dve turbini N83, plačilo katerih se giblje nekje v šestmestnih cifrah. Koga briga, da je Polkovnik generator konfliktov na nekem Bližnjem vzhodu, denar ne smrdi. 

V romanu se tako hitro vzpostavi polarizacija med Olekom, našmrkanim velikim kapitalistom, in vsemi drugimi liki. Sam se namreč zaveda, da bo tovarna delala samo, dokler druga turbina ne bo izdelana, drugi, niti njegov kolega Nikola, ki z njim pride v mesto, tega ne vedo. Nikola tudi ni nekakšen posrednik med Olekom in drugimi delavci, saj je namreč kmalu iniciiran v samo prebivalstvo, potem ko ga Sobotka, vodja proizvodnje, po delu povabi na pijačo v lokalni bar Plava laguna.

Plava laguna ime dolguje istoimenskemu filmu iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil bar tudi preurejen. Podobo iz tistega časa pa nosi še danes, ker je vmes prišlo do vojne, spremembe sistema. Tu in v tovarni med interakcijami likov pride do prej omenjenih retrospektivnih vračanj v osebne zgodovine. Medtem ko Nikola največkrat zapade v kronologijo neuspelih razmerij, je pri likih iz mesta, kakršen je Sobotka, najbolj prisotna delitev na takrat in sedaj. Sobotka je namreč v tovarni delal še pred vojno, ponovni zagon ga zato vrne v predvojne čase, ko je imel stanovanje, ženo, družino. Motiv vojne ni prisoten v konkretnih imenih bojišč, temveč v aluzijah, omembah koncentracijskih taborišč za ženske, skrivanj pred ostrostrelci, selitev v druge države, zlasti na sever. Ponovni zagon tovarne se kaže skoraj kot sredstvo, s katerim bi se življenje meščanov vrnilo na prejšnje, stabilnejše tirnice.

Vračanje v prejšnje stanje je predstavljeno z Olekovo idejo, da sam ne bi zares vodil tovarne, vodili bi jo delavci, prišlo bi do samoorganizacije. Parodije na izraz samoupravljanje, ki jasno aludira na samoupravljanje, kot je bilo začrtano v razpadli Jugoslaviji, pa se ne zaveda zgolj bralec, ampak tudi vsi liki, iz česar izhaja tudi največ humornih vložkov. Eden od teh je recimo, da neki delavec navrže, da pozna Engelsa, kar si novinar, ki je o tej stari-novi organizaciji dela želel napisati članek, razlaga kot jasno sled, da gre za nostalgično obujanje bivšega sistema, medtem ko gre dejansko za eno izmed treh knjig, ki jih je delavec sploh prebral v življenju. Drugi dve sta Hamlet in neki roman Na robu razuma.

Sama besedna zveza »območje brez signala« pravzaprav služi kot metafora za vsakdan propadlih iluzij, ki so spremljale prehod iz socialističnega v kapitalistični sistem. Odsotnost tovarne je namreč za večino meščanov, ki so tam delali, pomenila tudi odsotnost kakršnegakoli življenja, pomenila je životarjenje in čakanje niti ne toliko na boljši jutri kot na konec. Turbine so bile torej nekakšen vrtinec, ki je poganjal ne le vznik tovarne, ampak tudi mestno življenje, in ko ga ni bilo več, tudi življenja ni bilo. Če bi imeli EKG diagram, bi bila na njem ravna črta, nobenega signala več. Prav to je najjasneje vidno iz retrospekcij posameznih likov: kakršenkoli razvoj družbe je namreč v prvi vrsti odvisen od možnosti za razvoj posameznikov v sami družbi.

S tem pa se roman Območje brez signala vklaplja tudi v žanr družbenega romana, saj predstavlja duha in socialne odnose v neki družbi, čemur so podrejeni tudi individualni odnosi med liki. Povojno stanje, ki je očitno vezano na jugoslovanski kontekst, je zanimivo predstavljeno na koncu romana, v katerem se turbina postavi v galerijo kot del razstave Poslednja socrealistična turbina. Medtem ko je Zahod navdušen nad turbino in Sobotkovimi kipi z avtomobilskimi žarometi, je vzhod še vedno ambivalenten, domala se vsega skupaj celo sramuje – lik Šeile uspeh razstave izkoristi za to, da se dokončno umakne iz mesta N. Ta lik je del zanimive dvojnosti, o kateri smo govorili prej. Sobotkovi hčerki sta z materjo odšli na Švedsko, Šeila pa je ostala v mestu; njeno prvo pojavitev sproži potopitev v Sobotkovo retrospektivno pripoved, v kateri sta močno poudarjeni odtujenost od obeh otrok in možnost ponovne povezave z njimi ravno zaradi perspektive, ki jo spet nudi tovarna. A kot rečeno, Šeila mesto zapusti, Sobotka pa je umorjen. 

Vrnimo se k socrealističnim artefaktom. V romanu se namreč odseva realni odnos, ki ga imamo do spomenikov tudi pri nas. Na eni strani jih razstava v New Yorku poveličuje z umetnostnozgodovinskega vidika, v podobnem duhu, kot so turbina in kipi v romanu prodani, na drugi pa se zaradi stalne opozicije skupin, ki trdijo, da gre pri tem zgolj za poveličevanje totalitarizma, navdušenje pri nas in južneje vzpostavlja počasi. Enoznačnega odgovora, kaj naj z njimi, ni, mogoče pa se ta vendarle skriva v distanci, s katero do teh artefaktov pristopa Zahod. 

Najpomembnejša in dobro izpeljana teza romana je, da deus ex machina rešitve za Balkan enostavno ni, pri čemer implicira, da jo je treba nehati pričakovati, saj to vodi zgolj v depresijo. V zajebantskem tonu in s precej črnega humorja daje vedeti, da so rešitve drobne, vsakodnevne odločitve, recimo posedanje v Plavi Laguni in podobnih pajzlih ali delanje kipov z avtomobilskimi žarometi. Življenje samo po sebi je tako ali tako precej banalno.