Domet pogleda

Recenzija izdelka

Moj jezik je jezik grudic, zapiše Maja Miloševič Čustić v eni od pesmi nove zbirke Vidno polje. V njej nadaljuje z neposrednostjo izraza pesniškega prvenca Oder za gluhe, ki je prav tako pri Centru za slovensko književnost izšel leta 2018. Tako kot v prejšnji se tudi v novejši zbirki pred nami razgrinja svet posameznice, ki zelo dobro pozna kompleksnost in omejenost lastne pozicije. Miloševič Čustić ne prenese običajnega toka življenja, zato koplje novo strugo.  

Zbirko otvarja sklop z naslovom Jezik, ki mu sledita še Maternica in Možgani. Že naslovi posameznih delov nam sporočajo, da se poezija pred nami osredotoča na telo. Ne na katerokoli telo, pač pa na telo ženske, žene, pesnice, hčerke in mame Maje Milošević Čustić. Vanjo se stekajo vse konvencije, ki pritičejo posameznim naštetim vlogam. Žensko telo hira zavoljo vsiljene podobe o privlačnosti, pesnica nima 700 flik za najemnino, hčerka pelje mater na psihiatrijo, mama pa ni nujno tudi ženska, ki je donosila otroka. Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. 

Če je bila struktura Odra za gluhe bolj lijakasta – pesmi so se premikale iz občega v vedno bolj intimno – sestavljajo Vidno polje trije povsem enakovredni sklopi. Posamezni sklopi združujejo pesmi po ključu najmanjšega skupnega imenovalca, vendar je prehod iz enega v drug del zbirke vselej organski. 

Pesmi razumemo kot kratke antologije pesničinega življenja. Seveda ne v slovarskem pomenu besede antologija, ki predpostavlja izbor najboljših ali najlepših stvari. Pesnico zanimajo zlasti močna izkustva, ki niso nujno – če sploh – pozitivna. V pesmi vpisuje neposredna doživetja, do katerih se venomer jasno pozicionira. S tem presega preprosto gesto dokumentiranja in bralko izzove, da se do določene teme opredeli tudi sama. Intimno doživetje tako ni zaprto zgolj v doživljajih posameznice, pač pa je jasno umeščeno v družbeni kontekst. Ko piše denimo o ljubezni, je ne opredeli kot zasanjanega izkustva onkraj konkretnih družbenih silnic. Ljubezen ni brezmejna – zelo dobro pozna meje nacionalnih držav, njihovih konfliktov. Moj oče je sin oficirja, njegova tašča in moja tašča kličeta vsaka svojega boga, mama pije herbalife, sestra – zlata maturantka. Moj mož je Bosanc.

Brez tendence po iskanju estetskih doživetij nam pričujoča poezija postreže s surovo realnostjo. Soočene smo z občutki sramu, enkrat zaradi telesa, drugič zaradi porekla. Prvo je podvrženo normiranju s strani družine – matere – in občedružbenih idealov. Drugo – poreklo – pa bremeni odnos z moževo družino, ki je nekoč bežala pred njenim priimkom. S pretežno sarkastičnim tonom pesnica vzpostavi distanco do izkustva, ne da bi ga pri tem abstrahirala. Spretno odmerjanje sarkastičnih komentarjev je zajedljivo humorno in hkrati bistroumno, tako zlasti končni verzi pesmi na bralki pustijo močan vtis. 

Ali 

je vljudno 

iti 

prvi dan 

v službo 

z drisko 

in si peti 

Pujso Pepo?

Jezik zbirke je tako kot v pesničinem prvencu predvsem preprost in skop. Kratke prozne povedi so ponekod bolj zgoščene, drugje bolj razdrobljene na posamezne verze. Verzni prelomi skupaj z velikimi začetnicami in ločili so tako edino sredstvo, ki narekuje ritem branja. To je v zbirki dovolj učinkovito predvsem zaradi močnih podob in izkustev, s katerimi se soočimo med branjem. Trup mi je danes prevelik … Biti utesnjen v preveliki glavi / je svojevrsten izziv / zunaj otroške sobe. 

Mestoma pretirano drobljenje verza privede do nepotrebnih premorov med branjem. Vsaka pesem deluje kot krajša pripoved z jasnim dramaturškim lokom, zato fragmentacija posameznih verzov občasno škodi pomenskim povezavam med njimi. To izstopa zlasti v primerjavi s pesmimi, ki so napisane bolj strnjeno, z manj prekinitvami. Zdi se, da želi Miloševič Čustić povedati čim več s čim manj besedami, kar ji sicer tudi uspeva. Natanko zaradi te tendence pesmi niso preobložene niti takrat, ko so napisane v enem neprekinjenem skupku besedila. Tako toliko bolj bode v oči občasna fragmentacija verzov, ki je v primeru te poezije pogosto neučinkovita. 

Odlika te poezije je ponekod tudi njena glavna težava. Tendenca do redkobesedne povednosti ponekod ustvari luknje v razumevanju. Pretirana zgoščenost tako občasno požre vsebino ali pa nam ponudi zgolj že oglodano kost. To nas med branjem zbirke po nepotrebnem ustavlja in sili v ugibanje oziroma nadinterpretacijo napisanega. Te pesmi nas zaradi siceršnje neposrednosti pesničinega izraza po nepotrebnem vržejo iz toka branja. 

Ob koncu se vrnimo na začetek – moj jezik je jezik grudic. Zbirka Vidno polje z občutkom za mnogoterost osebnih pozicij, njihovo prepletenost in spretnim prenosom vsega tega na bralko udejanja prav ta verz. Ko se med branjem poezije Maje Miloševič Čustić pogrezamo v fotelj, nas iz ležernosti vrže njeno vešče nizanje življenjskih kontradikcij. 

 

Naslovna fotografija: mesa.ee

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.